Redko kateri slovenski glasbenik se upa napraviti konceptualni album. Še manj je glasbenikov, ki bi si konceptualni album izbrali za solo prvenec. Polona Kasal je očitno dovolj drzna. Publiko si je priskrbela predvsem s pomočjo Guštija – njuni dueti so namreč predstavili prelom v zdolgočaseni bipolarni pop-radijski sceni, ki jo sicer plastično lahko razdelimo na “harmoniko” in “žaganje”. Kar naenkrat so radijske postaje nekaj, kar bi lahko imenovali slovenski indie-pop, ki se občasno pomeša z elektroniko ali celo trip hopom!
In Polona Kasal s takšnim, zanjo že značilnim zvokom nadaljuje tudi pri albumu “Na Cesti”. Z albumom Polona Kasal pokaže naklonjenost do Tomaža Pengova – trubadurja slovenske glasbene scene 70-ih let, da pa je prišlo do te ideje, je kriv road trip po bivši Jugoslaviji, kjer je posušala Pengovova Odpotovanja presneta na kaseto.
In če so na plati nekatere zelo “radiu prijazne” skaldbe, kot so Kamor greš, Cesta in Danaja (mimogrede, vse od naštetih komadov je Polona že opremila z videom), pa gre vseeno za album, ki sloni na minimalizmu. In tu gre res za celokupni minimalizem – majhno glasovno variacijo, malo inštrumentov in ne nazadnje tudi samo 9 komadov, ki tvorijo album. Žal to vse pripomore k dvem stvarem: prvič, da za razliko od zgoraj naštetih radiu prijaznih komadov ostale skladbe ostanejo nekje na pol poti med recitalom in komadom (ok, izjema je komad “Oče”, ki s psihadeličnim prizvokom predstavlja morda celo komad plate!) ter to, da so skrajno neizrazite in nezapomnljive. Skratka komade, ki lahko tvorijo super ambientalno glasbo za ob kavi v našem najljubšem kafiču, ampak vprašanje pa je…ali si je pevka s prvim solo albumom, ki naj bi služil za preboj (ali v bolj pop, ali pa v bolj alter sceno) res želela doseči tak učinek.
Mimogrede: album je v celoti na voljo preko spletne strani bandcamp!
