Peti dolgometražni album skupine Torul, projekta ljubljanskega glasbenika in producenta Torulssona, spada med tiste redke zbirke posnetkov, ki pritegnejo od prvih zvokov dalje in jih je potrebno poslušati v celoti, skoncentrirano in ne zgolj kot glasbo za ozadje. Več kot očitno je, da se je na podlagi pokra štirih plošč in vpeljave novega vokalista Maja Valerija resetiral kreativni naboj, ki ni popustil v nobeni fazi ustvarjanja.
Za razliko od večine mračnega elektropopa, kjer se končni aranžma kot poceni sladkorna pena raztopi v poslušalčevih ušesih, je Torulssonova produkcija brezhibna in kaskadno gradi sklenjen krog, znotraj katerega se plejada brušenih zvočnih faset sintetiki navkljub doživeto zliva z organskimi vokalnimi melodijami. In ravno v tem je preskok glede na Resetove predhodnike, saj je skupina Torul kljub dejstvu, da je že prej ponujala presežke, tokrat postregla s popolnim naborom kontrastnih glasbenih dražljajev in inovativnih izpeljank, ki je neizpodbiten odraz zrelosti in jasno začrtanih ambicij.
Ploščo odpre Saviour of Love, prvi singel, derivat klasičnega popa z ravno dovolj abstrakcije, da ohrani svežino tudi po večkratnem poslušanju. Darkerski Like a Sound z nezgrešljivo kitarsko linijo je odličen napovednik za prvi mejnik The Prize, večplastno mojstrovino, ki se počasi plazi po ušesnem kanalu, dokler se nekje v drugi polovici v celoti ne spoji s poslušalčevimi receptorji ugodja, zaradi moči materiala pa vseeno ne zasenči ostalih stvaritev, katerih odlika je tudi, da aranžmaji domišljeno dopolnjujejo besedilo, kar je še posebej slišno v You Test My Heart, kjer so ljubezenske intrige povezane s trdnim ritmom, medtem ko se v ozadju bohotijo odmevi nervozno zvenečega sinta, ki glasbeno zgodbo obogatijo z zloveščimi podtoni.
Ob poslušanju plošče se zdi, da sosledje pesmi ni naključje, saj zvoki lebdijo, potujejo in se izvrstno prelivajo kljub različni podstati. Najboljši primer je prehod iz hrupne in elektronskih šumov polne An Answer v kraljestvo sintetiziranega glavnega rifa Glowing Again, ki ga v nadaljevanju oplemeniti »živ« saksofon, zame vrhunec te plošče presežkov. Posebej velja izpostaviti še bombastično Monday, kombinacijo umetniškega kiča in postmodernizma, ki je zobe zasadila v zajeten kos popkulture in izžareva vse elemente klubskega hita.
V trenutnem glasbenem svetu, kjer žal vladajo posnemovalci in nostalgiki, plošči Reset uspe preseči obe kategoriji, saj ohranja bendovo identiteto, vzpostavljeno skozi večletno delovanje in številne nastope na domačih in tujih odrih, hkrati pa se brez pretiranega pompa dostojno pokloni svojim vzornikom iz različnih svetov techna, gotskega rocka in popa. Izvrsten dosežek, na katerega bo zagotovo potrebno računati ob koncu leta, ko se bo sestavljalo lestvice najboljših!
Pris
