Plata tedna: Touché Amoré – Lament

Na svoji peti plošči losangeleška peterica Touché Amoré ponovno dokazuje, da je trenutno ena izmed najmočnejših, sočasno pa najbolj srčnih post-hardcore zasedb na sceni. Kjer se je – podobno kot žanrski kolegi La Dispute – proti splošni prepoznavnosti odpirala že s prejšnjimi diskografskimi dejanji, stopi z albumom Lament še nadaljnji korak v smeri pop občutljivosti. Res plošča s Come Heroine otvori s svojim najbolj surovim izbruhom, a tako rekoč ves njen preostanek je ena sama melodija, pa naj bo to v nebo vpijoč refren Reminders ali praktično akustični začetek Limelight (z gostujočo kitico Manchester Orchestra!). A to ne pomeni, da Touché Amoré izgublja zobe. Ne, le od nekdaj prisotna mehka srčika še močneje sije čez divje brzice in nemirne predahe teh silnih pesmi. Pomaga tudi, da Jeremy Bolm kot sredstvo za razgaljanje svojih čustev uporablja glas, raskav kot smirkov papir, ki vseskozi malo škripa, a prav zato vedno znova pritisne na tiste ključne tipke. Polne teksture kitar dopolnjujejo menjave ritmov, pospeški in prekopicavanja, ki pesmi ravno prav nepredvidljivo vodijo do katarze. Prav tako turbulentno pa se vsebina značilno dotika negotovosti glede svojih odločitev, odnosov, umetnosti – in pravzaprav vseh vidikov življenja. Bolm morda – med pisanjem in sicer – veliko časa preživi v svoji glavi, a mu uspe ideje in strahove tam razplesti v uvide, ki ubesedeni nato zvenijo prepričljivo in jasno. Kot se za punk spodobi.

Matej Holc