Precej nepričakovano je Getting into Knives že druga plošča letos, izdana pod desetletja obsegajočim nadimkom The Mountain Goats. Pravzaprav nas je kot presenečenje zadela tista prva, Songs for Pierre Chuvin, ki jo je John Darnielle med karantenskim izbruhom navdiha v najboljši lo-fi maniri posnel kar na svoj legendarni Panasonic RX-FT500 boombox. V nasprotju s surovo politično jezo, ki je tam dostavljena nefiltrirana, pa Getting into Knives od samega začetka zveni kot premišljen izdelek. Darnielleov kvartet je na tej točki že zdavnaj popolnoma uigran; zvočno so njegovi “resni” studijski albumi danes redko več kot vaje iz gladkega fotrovskega folk rocka, ki pa ga ekipa vendar iz plošče v ploščo rahločutno razvija in nadgrajuje. Temu trendu sledi tudi Getting into Knives, posnet v pičlih šestih dneh v Memphisu, ki svojo čvrsto eleganco nosi ponosno kot prapor in se po potrebi zavije vanjo za dodatno dozo topline. Oboževalci radi trdijo, da Darnielle – ki je doslej spisal devetnajst rednih plošč in nešteto siceršnjih pesmi – že vsaj zadnjih pet let govori izključno o staranju. Tokrat seveda ni nič drugače, le da je svoje uvide doslej tako rad pakiral v prepričljive zgodbe posrečenih poražencev, da teh besed še ni povedal tako na glas kot v živalski baladi Wolf Count ali potrpežljivem maščevanju naslovne pesmi. Getting into Knives je s svojo kopico studijskih glasbenikov in odsotnostjo huronske čustvenosti manj tipična Mountain Goats plošča. Zato pa tudi prepriča tam, kjer je ne pričakujemo: s pomorskimi metaforami (Tidal Wave), kakšno skoraj grozeče mastno ritem sekcijo (As Many Candles As Possible) – predvsem pa s svojo neoporečno uglajenostjo. S tako spremljavo se da starati prav imenitno.
Matej Holc
