Plata tedna: The Killers – Imploding The Mirage

Ambicije skupine The Killers so od nekdaj presegale njen staž znotraj svetovne pop rock arene. Pest, iztegnjena proti nebu, obraz umazan od peska in lasvegaških bleščic – v paketu pa pesmi, ki so lahko indie hiti ali načičkani poskusi velikopoteznih himn s približno enako verjetnostjo. Oba albuma, ki ju je skupina izdala v prejšnjem desetletju, sta nekoliko razredčila koncentriran ognjemet uspešnic prejšnjih treh, posledično pa bila tudi ustrezno medlo sprejeta. Ravno zato je toliko prijetnejše presenečenje, da je The Killers v letu 2020 uspel prav tisti veliki met, h kateremu stremijo z vsako novo ploščo: bombastičen sintetizatorski pop, v svoji odkriti osladnosti nekako pristen. Brandon Flowers s kompanijo namreč tudi na Imploding the Mirage velike zgodbe malih ljudi podaja z gorečnostjo prevarantskega čarodeja podeželske Amerike. Njegovega benda se še vedno drži Springsteenovski patos, ki je prednjačil že na Sam’s Town, le da ga tokrat uspešno pripelje na pol poti med veličino šefa samega ter bolj zvočno prostornim pristopom, kakršnega ubirajo denimo The War on Drugs. Frontman slednjih, Adam Granduciel, se s klaviaturo celo pridruži pesmi Blowback, še zdaleč pa ni edini gost na plošči: Lightning Fields, pri katerem prepeva k.d. lang, ter My God, kjer sodeluje Weyes Blood, sta med najboljšimi šlagerji albuma, soavtor posameznih komadov pa je sam Alex Cameron. Kot vsakič doslej pa The Killers tudi tokrat natanko vedo, katere komade in zakaj so izbrali za predalbumske single. Predvsem My Own Soul’s Warning s svojo preprosto, učinkovito sint linijo zveni kot tisočkrat slišan hit – a v pozitivnem, prepričljivem smislu. Caution nam medtem približa še eno optimistično zgodbo odločnega dekleta, ki vzame prihodnost v svoje roke. Flowers tu citira Paula Simona, v fatalističnem When the Dreams Run Dry celo Franka Sinatro, kljub naslovnemu spodkopavanju fatamorgane pa v svojih pesmih ohranja naiven optimizem ameriških sanj še kako živ. Plošča kot celota se zdi pravzaprav brezsramno pristrižena na umeščanje njenih izvajalcev v zmagoslavne festivalske nastope, ki pa so letos žal izostali. Še en v vrsti razlogov, da že težko pričakujemo naslednje poletje, še preden se je letošnje zares končalo.

Matej Holc