Šestdeseta z malo distorzije!
Duo Cults, ki ga sestavljata Brian Oblivion in Madeline Follin, nam je leta 2011 ponudil zanimiv prvenec, na katerem sta zmešala nežen beat 60-ih let, h kateremu prispeva prav Madelinin glas, z indie podtoni. Album je doživel velik uspeh in Pitchfork ga je imenoval celo med 50 najboljših plat tistega leta.
Za drugi album se je torej zdi čisto smiselno, da sta se Brian in Madeline odločila, kar se da ohranjati zvok prvenca. Čeprav je nastajanje albuma potekalo precej drugače kot v obdobju prvenca. Po štirih letih se je sicer tudi intimni duo razšel, a zelo kmalu objavil, da za namene glasbenega ustvarjanja ostaja skupaj. Žal se to pozna tudi na nekoliko bolj otožnih besedilih – če se spomnimo, koliko energije in volje do življenja je bilo le v njunem najbolj popularnem hitu “Go Outside” pa “Static” kar dominirajo tematike otožnosti in pričakovanja po nečem boljšem – najboljši odraz so pesmi “I Can Hardly Make You Mine” (nekoliko trša) ter mehkejše, zasanjane, “Always Forever”, “No Hope” ter “Keep Your Head Up”. Poskrbi pa album tudi za nekaj zanimivih nekoliko bolj westernovsko obarvanih komadov – takšna primera sta prvi single “High Road” in žvižgajoče obarvani “TV Dream”.
Čeprav je torej duo Cults naslovil svojo novo plato “Static”, pa vas ta, prav zaradi dobrega, sedaj že “trademark” zvoka, “Cults” ne bo pustil pri miru, ampak vas bo vsaj za tistih nekaj več kot pol ure povabil k zibanju. Čeprav tokrat, za razliko od prvega albuma, ne boste morda čutili toliko volje po poskakovanju, temveč po bolj intimnih plesih, katere se pleše v dvoje, objeto. No, pa saj prihajajoči zimski čas je prav idealen za kaj takega, mar ne?
