Plata tedna: Róisín Murphy – Róisín Machine

“I feel like my story’s still untold, but I’ll make my own happy ending,” na ozadju teatralnih godal odpre svojo novo ploščo ognjevita Irka Róisín Murphy. Ta trditev še kako dobro povzema celoten potek pevkine pete plošče, saj s svojo preprostostjo ubesedi vse, kar v nadaljevanju prinaša Róisín Machine. Z nje veje premišljen plesni optimizem, ki pa ne zanika svoje temačne egoistične plati, ampak ji pusti, da se pokaže v vsej svoji večplastnosti. Pevkina zgodba se odvije skozi deset skladb, od katerih je najkrajša dolga slabe štiri minute. Ker dobra mašina rabi dovolj časa, da se ogreje, je začetni Simulation dolg krepko čez osem minut in nas popelje na potovanje čez različne zvočne pokrajine. Dih, govor, uporaba godal, plastenje vokalov in sintetizatorji se zlivajo čez ponavljajoče se plesne ritme in besedne fraze, ki odražajo žensko moč in voljo po nečem obsežnejšem. Something More nam sicer neposredno ne razkrije, kaj naj bi to bilo, a že v nadaljevanju lahko ugotovimo, da Róisín pri iskanju in doseganju ciljev ne upošteva konvencionalnih pravil, temveč ubira svojo pot. Vztrajno in odločno pripleše do Murphy’s Law, sprva namigujoč na neprijeten Murphyjev zakon, ki pa ga v trenutku ovrže in namesto njega uveljavi svoja pravila. V spomin prikliče tudi stavek iz začetka plošče, kar je preverjen, a vseeno uporaben dramaturški efekt, s katerim nas prepriča, da sledenje njenim pravilom vsaj za trenutek prinaša pobeg iz zategnjenega zunanjega sveta v njen brezkompromisni plesni trans, kjer ni prostora za vsakdanje skrbi. Ne bi se radi preveč obremenjevali s trenutno korona situacijo, zaradi katere se zdi da se zadnje pol leta vrtimo v začaranem krogu, vendar vseeno ne moremo mimo dejstva, da je Róisín svojim oboževalcem dostavila novo ploščo ravno ob pravem času, ko je ples v intimi naših sob kljub omejitvam lahko še kako sproščujoča dejavnost. 

Eva Vene