Beograjski trojec Repetitor je ena tistih skupin, ki kljub naraščajoči prepoznavnosti svoje pregrete kotle že leta kuha globoko v podtalju. Tam si je sloves ustvarila in ga ohranja prav skozi huronske nastope v živo – na naših tleh od davnega 2009, ko je Menza pri koritu prvič ostala odprtih ust, do lanske klubske turneje po Ljubljani. In tako naslovnica njene četrte plošče s svojim prebliskom koncertnega ekscesa izziva vse, ki že komaj čakamo vrnitev prešvicanih noči pod odri. Seveda že prvi takti otvoritvene Džungle spomnijo, kako svinjsko čvrst in masten je ta bend v resnici. Še en živalski krik, tokrat zavit v željo po zlivanju z naravo. Praznega prostora ni, vsi smo eno. Kot takrat, ko s pestjo v zraku v en glas vpijemo proti nebu – ali pač stropu, s katerega kaplja. To je klasičen Boris Vlastelica, ki nad neumornim škripanjem kitare svoje notranje boje preliva v podobe ognja in jih sočasno dostavlja s tako nujnostjo, kot da mu čisto zares gori pod ritjo. Njegov zlomljen glas pa tokrat ni edini v prvem planu: pesmi Kroz vetar ter Sa izvora vokalno vodita basistka Ana-Marija Cupin in bobnarka Milena Milutinović. Njuna ritem sekcija, dobro naoljen motor zasedbe, na tej plošči obratuje v še posebej kompaktnem taktu in grozeče brni pod skoraj vsakim komadom. Prav zato še toliko bolj preseneti preprosta dostopnost zadnjih dveh pesmi, ki skozi odprto, domala lahkotno melodiko razkrijeta nežnost pod vsem tem v glasbo prelitim gnevom. No, vsega skupaj je vendarle konec po dobrih dvajsetih minutah – kot se za punk spodobi. Kar pa je tudi dovolj, da Repetitor svoj status najbolj premišljeno pobesnele regionalne zasedbe ohrani do nadaljnjega.
Matej Holc
