The 1975 so en tistih fenomenov, ki jim veliki met uspe, ker se o njihovi glasbi lahko strinjata mainstream in alternativa. Tako ima polna usta hvale za njihov tretji album, A Brief Inquiry into Online Relationships, praktično ves internet; NME čisto v stilu svojega zloglasnega pretiravanja piše celo o “milenijskem odgovoru na OK Computer”. Primerjava je morda slogovno vprašljiva, a niti ne tako daleč od resnice: plošča namreč cilja na to, da ostro dregne v duh časa, v katerem so socialna omrežja dokončno postala dodatna plast resničnosti. Za velikopoteznostjo naslova se skriva ranljivost, kar objasni že uvod s svojim jasnim kontrastom med zlomljenim klavirjem in sintetično odsekanostjo. Nato slišimo indie rock, vijugasto zmutiran v nekaj sočasno osladnega in nevarnega – britansko, pa seveda veliko bolj pop verzijo drznosti, ki so jo v Ameriki letos servirali Foxing s ploščo Nearer My God. Rdeča nit je tu skrita v plavajoče elektronskih autotune melodijah, ki se v čustva potapljajo s podobno toplo odtujenostjo, kot jo poznamo od Cut Copy ali morda Hellogoodbye. V čudni kitarsko-sintisajzerski distorziji slutimo odmeve The Killers. Kdo je torej vzel glasbo izpred desetih let in jo prepisal v danes? Nekdo, ki sluti, da potrebujemo zvočno neoporečno, površinsko zglancano ploščo z oprijemljivo vsebino, ki je lahko razgledano cinična, a se ne boji naivnega optimizma. Nekdo, ki iz boleče baladice preide v jazzovski pop z velikim soul refrenom – zato, ker lahko.
Matej Holc
