Timothy Showalter, pisec pesmi in osrednji lik Strand of Oaks, je Eraserland označil za ploščo, ki po vseh pravilih ne bi smela obstajati. Ko je skoraj že vrgel puško v koruzo in upokojil svoj glasbeni nadimek, so ga prijatelji, člani skupine My Morning Jacket, prepričali v nasprotno. In prav je tako, saj so skupaj posneli pomembno, previdno optimistično ploščo, ki je odraz turbulentnega življenja in bitke z notranjimi viharji. Uvodna pesem, Weird Ways, se prične kot kavbojska žalostinka o iskanju smisla. A ko se že kmalu se vključijo zvončkljajoči akordi in jasno naravnan ritem, preobrazba nemudoma spomni na The War on Drugs, z njimi pa na vse vplive, ki so jih predestilirali v tako gladek fotrovsko rokerski zvok. Čisto v tem slogu nastopaški “Hey!” odpre Hyperspace Blues, a odločnost je tu le ena plat medalje. Slišimo sanjarjenje, eskapizem, negotovost in nemir. Vseprisotna teža sveta na plečih se v temačni Vision bliža kot neizbežna nevihta na plaži, katere znanilci so gromki izbruhi kitar. Ponoven zvočni obrat zagotovi Moon Landing, ki introspektivno secira življenje glasbenika, a uvide podkrepi s poskočnimi orglami. Ta trend nadaljuje Ruby, po Showalterjevih besedah “najbolj vesela pesem”, ki jo je kadarkoli napisal, in ki se zvočno v resnici prav lepo priključi enako naslovljenima komadoma izpod peres The Apples in Stereo ter Kaiser Chiefs. A najkasneje ob počasi grozeči, hrupni gmoti naslovne pesmi se ponovno znajdemo izgubljeni, v svetu in glavi. Eraserland. Kje je ta prazna planjava, vsi ti gosti, nakopičeni sivi oblaki? Znotraj Showalterja samega, jasno, in z njim znotraj vseh nas. Takrat, ko vidimo in slišimo le tisto, kar želimo videti in slišati, ter se zaciklamo v vedno ista razmišljanja. A Eraserland nam s svojim poglabljanjem in predelovanjem da vedeti, da lahko te vzorce tudi presežemo, premagamo in na koncu izidemo drugačni, a močnejši. In obstajamo še naprej.
Matej Holc
