Plata tedna: ŠKM banda – nouvi sad

ŠKM banda danes, po poldrugem desetletju delovanja, igra v čisto svoji ligi. Prekmurski kvartet svoj jazzovsko prepojen post-rock namreč obrača in vijuga tako izvirno, da njegov konči izdelek zveni popolnoma svojsko, neprimerljivo. nouvi sad je že peti album zasedbe, ki s petimi novimi kompozicijami nadaljuje ŠKM tradicijo prekaljenjega nadgrajevanja, tihe evolucije, ki korak za korakom izpopolnjuje svoj zvok. Če se je prejšnja plošča Panontikon v tem smislu poigravala z ukulele in banjom, dobimo tu vrnitev h kitaram, a izza mreže tesno stkanih strunskih linij se tokrat zna prikrasti strašljivo brnenje, čisto blag sintetičen dotik, uglašen z nežnostjo siceršnje zvočne podobe. Meandri kitarskih prepletanj se stekajo s kompleksnimi takti, ki pa kljub vsemu vseskozi zvenijo lahkotno, vsaj dokler vsega skupaj ne predrejo pasaže krepkih, distorziranih pospeškov. Plošča pokrije širok čustveni spekter, o čemer pričajo že naslovi pesmi: Puščava riše tipične sipine, Romantični piha na dušo, Avgust pa prav posebej trpko prasketa kot oblak naelektrenega prahu, nakar nenadoma najde pot do nežnosti poletne sence. Tisti pravi “singl”, ki gre res v uho, je tokrat Brina z akustično dušo velike slovenske balade v instrumentalni različici. Celoto pa zaključi Bejli, s svojimi enajstimi minutami najdaljša ŠKM pesem doslej, ki se prikrade korak za korakom, se že v svoji sredici preobrazi v pravi monolit, nato pa si vzame čas, da se postopno izpoje. Morda je krivo beltinsko poreklo, morda slike zorečih žitnih polj, ki se kar same izrisujejo pred očmi, a glasba ŠKM bande od nekdaj zveni pristno panonska. nouvi sad je dobrodošlo sveže jabolko z domačega drevesa.