Plata tedna: (Sandy) Alex G – House of Sugar

House of Sugar je ena tistih plošč, ki so sočasno zasanjane in kompleksne. Brez zadržka se jo da poslušati kot glasbo za ozadje – a bilo bi škoda ostati le pri tem. Njen avtor, (Sandy) Alex G, ob tem pluje med žanri kot kak čudaški pop kozmonavt, a zlije vse slišano v nekakšen psihedelični indie folk pop. Njegove kompozicije so osnovane na precej standardnih prijemih; posamezne melodije so dovolj preproste, da se zdijo neštetokrat slišane. Vendar pa so ob tem potopljene v tako prijetno, hibridno sintetično-organsko materijo, da čisto svojsko lebdijo v vesolju hipsterske veličine, ustvarjene z minimalnimi sredstvi. Kak komad odpelje, kot da se preteklo desetletje ni zgodilo in indie še vedno leti na krilih Merriweather Post Pavilliona, spet drugje pa instrumentarij izpade tako prijetno razštelan, da spomni na najboljše čase zasedbe WHY?. Hope vodi odločna akustična kitara, Southern Sky potegne skoraj na country – in v takih trenutkih Alex svoje zgodbe vsemu igračkanju navkljub podaja s presenetljivo jasnim glasom. Tem občasno pritegnejo sanjavi, skoraj romantični spremljevalni vokali, ki se nekajkrat preobrazijo celo v otroško naivne melodije. Tu pa nam seveda ne uide strašljivo pravljični podton, ki ga na Janka in Metko naslanjajoča se naslova House of Sugar in Gretel prav tako ne ublažita. Plošči uspeva, da sočasno zveni nostalgično in sodobno, vase zagledano in negotovo – da pa ob tem ostaja še enotna, v celoti poslušljiva in zanimiva, ni majhen dosežek.

Matej Holc