Plata tedna: Pinegrove – Marigold

Evan Stephens Hall, pisec in frontman zasedbe Pinegrove, čas nastajanja plošče Marigold opisuje kot “obdobje globoke samorefleksije”. Dejati, da se to odraža v njegovih pesmih, bi bilo precej omiljeno. Res je, Pinegrove od samega začetka nosi srce na dlani – in temu na prvi plošči, ki jo je skupina izdala pri londonski indie založbi Rough Trade, ni nič drugače. Tudi ritmika izrazja je še vedno ravno prav polomljena, zvok prav tako prijetno razštelan. Pa vendar so pesmi še kanček bolj osredotočene kot prejšnjih izdelkih, negotovost še nekoliko bolj jasno izražena. Razvidno je, zakaj marsikateri kritik skupino tlači v presečišče med alternativnim countryem in emo glasbo. Po eni strani se člani v na pol akustični celoti radi poslužujejo instrumentov, kot sta pedal steel in lap steel kitari. Po drugi strani se zdi, da tokrat do izraza še posebej pridejo svetlikajoči se akordi, tako značilni za emo sceno ameriškega srednjega zahoda. A vso to žanrsko orisovanje je brezpredmetno, če ne vdrži tudi vsebina – in tu se kažejo poglavitne kreposti Pinegrove, ko pesmi omenjena sredstva zlijejo z slikovitimi uvidi in v refrenih narastejo do briljantnih vrhuncev. Še posebej izstopa nezadržen Phase, ki svojo razklanost z neomajno zagnanostjo pankerske duše skriva za barvitimi prispodobami. Redki so današnji indie bendi, ki delujejo s toliko čustvenega razumevanja, prevedenega v domala pesniški izraz, poln nežnosti in melanholije.

Matej Holc



Scroll to Top