Delta je četrta črka grške abecede. Delta je tudi četrti album zasedbe Mumford & Sons. Naključje? Težko verjeti. Kakor tudi Delta sama ni naključna, temveč logična naslednja stopnička v diskografiji londonske četverice, ki je svojo kariero začela v preoblekah pubovskih trubadurjev, nato pa se preko treh plošč prebila v sam vrh festivalske rock smetane. Folkerski šarm se žalostink skupine drži še danes, na tej plošči celo ponovno bolj kot na predhodnici, zmagoslavni Wilder Mind. A zvok je tokrat nekako svetlejši, enoten, uglajen. Prav v skladu z naslovnico. Odlikujeta ga nežnost in toplina, ki se v dobršnji meri odslikavata tudi v zgradbi pesmi samih. Podhlajeni instrumenti podlagajo velike melodije, pridušeno brenkanje spremlja trepetajoče luči, trepetajoče glasove, trepetajoča čustva. Če se naslov uvodne pesmi, 42, sklicuje na Štoparski vodnik po galaksiji, lahko svoj znak išče v nedogled; vsi vemo, da odgovorov ni, da so prikriti v temi. Tega se zaveda tudi Delta, ko se z monologom iz pesnitve Paradise Lost za vrhunec dramatskega trikotnika v prevesi v težek, temačen Darkness Visible – nakar se nevihta spet umiri, reka čustev pa se počasi, a vztrajno razliva naprej.
Matej Holc
