Radio Terminal V Živo
Plata tedna: Lana Del Rey – Norman Fucking Rockwell

Plata tedna: Lana Del Rey – Norman Fucking Rockwell

Glasba Lane Del Rey od samega začetka živi v fantazijah. Vloga, ki jo igra njena avtorica, se je čez leta razvila od mladostne upornice do romantično nostalgične šansonjerke s cvetlicami v laseh, ki pa vseskozi ostaja ledeno kul in pomenljivo prodorna. Če na to ne namigne že naslov Norman Fucking Rockwell, se njena nova plošča začne še bolj eksplicitno kot kadarkoli prej, ko nežne klavirske akorde preseka “Goddamn, man-child, you fucked me so good that I almost said I love you”. In ravno tu se piše njena zgodba: na presečišču med ranljivostjo, samozavestjo in samozavedanjem. V besedilih posega po naslovih klasičnih pop pesmi, kot so Dream a Little Dream of Me ali Candle in the Wind, privošči si celo priredbo ska zasedbe Sublime, ki ji je pisana na kožo, ko jo prevede v sebi lastno zasanjanost. A prav s to pozorno oblikovano, namenoma pretirano javno podobo Lana Del Rey nastavlja tudi ogledalo družbi. Ostaja vsebinsko načičkana, seveda; v vsaki noti slišimo pastelne barve kalifornijske polpreteklosti, podobe ameriškega vsakdana, kakršne je v prejšnjem stoletju risal in slikal Rockwell sam. A kljub temu, da je pri pisanju in produkciji tokrat prvič sodeloval zvezdniški Jack Antonoff, tu ni nobenega prostora za bombast. V ospredju, osvetljen z enim samim snopom luči, pogosto stoji le klavir, za njim pa otožna barska pevka z zbledelim leskom v očeh in zlomljenim srcem, zakrpanim po najboljših močeh. Tako obračanje k romantizirani različici zgodovine plošče ne odvrne od pristno človeške presoje sedanjosti, zakoreninjene v tukaj in zdaj – pa četudi le v vseprisotnem občutku žalosti in groze, ki nič kaj subtilno sporoča, da ameriške sanje pač gorijo skupaj s kalifornijskimi gozdovi.

Matej Holc