Kurt Vile je nazaj v sedlu. Ameriški kitarski junak nenavadne sorte; enfant terrible, ki si ga jemlje preveč na izi, da bi lahko bil škodljiv, in ki v svoji zamaknjenosti še uživa. Kar poglejte ga na naslovnici, rokenrol pozerja s pogledom v daljavo, v tej retro zdrajsani estetiki, ki nakaže glasbeno usmeritev, a pozabi omeniti, da se Vile ne ozira zares na kakršna koli pravila. Lahkotno, v obliki in vsebini, jadra čez skoraj osemdeset minut nove glasbe, ki se je tokrat, še bolj kot kdaj prej, drži taka jesenska melanholija, za na plažo takrat, ko se je sonce spustilo že nizko. Res je, uvodna Loading Zones ponovno upraviči – zdaj že tradicionalno primerjavo s Springsteenom – in to ne le zato, ker se lagano fura po ulicah domače Philadelphie. Jasno pa je, da ostaja Vile nekakšna neresna, s ketne spuščena inkarnacija velikega šefa, ki mu več kot velike zgodbe in pesti v zraku pomenijo notranji monologi in kitare, ki božajo. Če mu kdo očita monotonijo, samo skomigne: “Some are one trick poines, but so am I.” Ampak nianse so tiste, ki naredijo razliko, in prav ta viža se obarva s countryem, spet drugje se Vile ne boji pripaliti distorzije, vseskozi pa ostaja znotraj ležernega konteksta svojega čudaškega sveta. Kot da bi vedel, navrže še “Some are weird as hell, but we love ‘em,” s tem pa nas uči, da je čisto prijetno plavati na valovih zasanjane izgubljenosti, če tam najdeš svoje osebno zadovoljstvo.
Matej Holc
