Meg Duffy je portal Pitchfork v nedavnem intervjuju oklical kar za najljubšo kitarista_ko vašega najljubšega indie rockerja: na svoji dosedanju glasbeni poti je med drugim igral_a v bendu Kevina Morbya in napolnil_a zvok plošč The War on Drugs ter Weyes Blood. Kljub temu pa najde čas za dodelan avtorski izraz s svojo primarno skupino Hand Habits, katere začetki segajo v leto 2012, pred vse ostale projekte. Placeholder, dodelan drugi album zasedbe, je vehikel globoke žalosti, je lekcija neglamurozne resničnosti čustev in odnosov. Zdi se, da Duffy do lastnih kompozicij pristopa podobno skromno kot do svojih kitarskih prispevkov h glasbi drugih: izrazi, kar mora biti izraženo, na pretanjen, a vendar zgovoren način. Jasno spisane, čvrste pesmi razpršenega svetobolja temeljijo na prostrano ameriških folk prijemih, odigranih z indie rahločutnostjo. Občasno tok vodijo najlonske strune, spet drugje v ozadju nežno žvrgoli sintetična preproga. Po vsem povedanem se zdi primerno, da je plošča izšla pri založbi Saddle Creek, zakladnici melodično, stilsko in vsebinsko neoporečne glasbe z ameriškega Srednjega zahoda. Vse to so namreč odlike, ki jih vseskozi izkazuje tudi Placeholder.
