Če novi Foals album lahko opišemo z eno besedo, je to gotovo “ambiciozen”. Ker pa ta izraz zlahka postane dvorezen meč, se je treba vanj še nekoliko poglobiti. O tem, da Everything Not Saved Will Be Lost Part 1 stremi visoko, priča že njegov naslov, skupaj z dodanim “Part 1”, pa tudi baladni sintetično-akustičen uvod, ki v besedilu vstopa v puščavo, kot da bi iskal veličino Spanish Sahare. Ko se nenadoma spotakne v teatralno izkrivljen rokerski moment morasto distopičnega singla Exits, vse skupaj zveni kot še nekoliko osvežen pristop k že sicer zavidljivi dinamičnosti zasedbe. White Onions nato pospeši, z basovsko distorzijo in jasno usmerjeno agresijo prikliče mentalne slike izpiljene glasbene režije v smislu Biffy Clyro. V tem slogu plošča spaja disko ritme, krepko bas podlago ter Philippakisove tipično vijugajoče vokale, ki jim odsekan instrumentarij sledi in jih dopolnjuje. On the Luna se nič kaj ne sramuje svojih skoraj nastopaško spevnih pasaž, instrumentalni medmet Surf, Pt. 1 pa skoraj obljublja svojo polno verzijo na drugi polovici projekta, ki izide jeseni. Morda najbolj presenetljiv trenutek nas pričaka proti koncu, ko Sunday nenadoma prešalta iz načina rock balade v drzno elektronsko pokalico. Tu je do vrhunca pripeljano celokupno, hibridno sintetično-kitarsko vzdušje, ki čez celotno ploščo krepi občutke nostalgične odtujenosti od resničnega življenja. Ti se izrisujejo kot dnevnik opazovalca Zemlje iz prihodnosti v vesolju, ki se spominja njenih zlatih časov, četudi jih ne razume popolnoma. Zveni znano? Mar ni to v resnici že zeitgeist zadnjih nekaj let dokončno groteskne pretiranosti poznega kapitalizma? Zadnji udarec nato zada še srce parajoča klavirska slika I’m Done With The World (& It’s Done With Me), ki samo podkrepi vse nakopičene strahove: nekaj je hudo narobe – in na nas je, da okrog tega kaj ukrenemo.
Matej Holc
