Radio Terminal V Živo
Plata tedna: Ezra Furman – Twelve Nudes

Plata tedna: Ezra Furman – Twelve Nudes

Ezra Furman je en od tistih ustvarjalcev, katerih prepoznavnost nikoli ne eksplodira, temveč vztrajno, zasluženo raste. V dobrem desetletju udejstvovanja v zagnanem kitarskem popu je s svojimi domiselnimi, izpovednimi izdelki požel kar nekaj odobravanja. Njegova glasba, vseskozi precej uglajena, je pridno vabila k zibanju s plesnimi čeveljci in lahkotnimi trobili. A še nikoli ni bila vsebinsko lahka – in kot kaže, je Furman v zadnjih letih obrnil ploščo in svojo tesnobo prelil tudi v glasbeno ekspresijo. Že z lanskim albumom Transangelic Exodus se je domala na novo odkril, ko se je ob načelno zamolkli, temačni, a drzni produkciji lotil ekspresivne pripovedi o pobegu in divji ljubezni. To ploščo pa je že po letu in pol nasledil z novim izdelkom, Twelve Nudes, kjer na svojo kitaro klofne tono distorzije in si za pol ure prisvoji punk. Osnovne strukture mu tu ostajajo domače, saj še zmeraj črpa iz rokenrola, folka in celo pravcatega rocka, a novo najdena surova energija pristaja tem pesmim, ki svoj notranji boj nosijo pokončno kot uporniški prapor. Naslovu zvesto se Furman razgalja s temami čustvene ranljivosti, spolne identitete in neposrednih političnih prepričanj. Aktivistični poziv Evening Prayer aka Justice bi lahko spisal sam Billy Bragg, Trauma pa je nadzorovana detonacija, ki bi se jo dalo zaviti celo v glam celofan. Plošča je prešpikana s premočrtnimi izpadi, kot je punkerska kitara v Rated R Crusaders ali celoten enominutni lo-fi nojz izbruh Blown. A tudi ko Furmanov že sicer hrapav, prekopicavajoč se glas tuli še posebej rezko, vseskozi vendar prednjači njegov dodelan občutek za melodijo. Z njim so tudi najbolj temačne ideje zapakirane v okvir pop kompozicij, denimo My Teeth Hurt, neomajen v luči obupa, katerega bolečino se lahko razume tako strogo dobesedno kot popolnoma metaforično. Twelve Nudes je protestna plošča, ki črpa moč iz osebne travme in najde krepost v ranljivosti, Furman pa jasen glas razgledane, neustrašno čustvene, bleščeče in vendar prizemljene osebnosti. Glas, kakršnega v letu 2019 krvavo potrebujemo.

Matej Holc