Plata tedna: КУКЛА – KATARINA

En prvih domačih albumov leta je tudi en najtežje pričakovanih. Kuklin prvenec namreč predstavlja tak mini Chinese Democracy slovenske neodvisne produkcije, ki se v različnih oblikah pripravlja že od njenih bendovskih časov pod nadimkom Napravi mi dete. V tem času se je Kukla, tako stilsko kot v živih nastopih, prelevila v samosvojo divo ljubljanskega klubovja, kar odraža tudi Katarina. Je vselej elegantna, slovansko prizemljena in otožna, sočasno otroško lahkotna in grobo sintetična. Med udarci uvoda Zlatno nebo pronica trda militantnost, kot bi jo dostavila Kukli ljuba M.I.A., a povedno je, da je plošča naslovljena z rojstnim imenom avtorice. Kukla tu kljub neonski, bleščeči zunanjosti razgali svojo osebno, ranljivo plat; njen glas je barve melanholije, ne glede na to, čez koliko filtrov je poslan. Tako pesmi prepričajo ne le z ostro produkcijo, temveč tudi s polno kompozicijo. To velja tako za novejše hitiče, kot sta ljubavjebolest in Armine, kot za stare favorite, od katerih so vsi tu vključeni temačni in srce parajoči. Katarina je vrhunec Kuklinega dosedanjega smiselnega grajenja lastne mitologije. Tu je njena celostna podoba – še bolj kot kadarkoli prej – do potankosti premišljena, medtem ko v glasbenem izrazu ostaja brezkompromisno čutna in čustvena.

 

Scroll to Top