19-letni kantavtor Jake Bugg je z lanskoletnim prvencem poskrbel za navdušenje na britanski alter-rock sceni. Lirično izjemno avtentičen album, ki govori o odraščanju v kraju Clifton blizu Nottinghama, je Bugga ponesel na vrh britanskih glasbenih lestvic, mu priskrbel napolnjene koncertne dvorane v ZDA (kar je za izvajalce iz Velike Britanije velik uspeh!) in mu navsezdanje prinesel tudi nominacijo za nagrado mercury (ki pa jo je na koncu vzel James Blake). Popolnoma verjamemo trditvi, ki jo je Bugg izrekel za NME: pritiski pred izdajo drugega studijskega albuma so bili hudi!
A že prva singla, “What Doesn’t Kill You” in “Slumville Sunrise”, sta zbrisala vse skrbi. Bugg je z njima namreč še enkrat več dokazal dvoje: da je mojster besede ter da obvlada kitaro. In tudi preostali komadi na drugi plati tega 19-letnika to potrjujejo. Od Dylanovsko obarvane “There’s a Beast and We All Feed It”, romantičnih “Me And You” ali “A Song About Love”, hudomušne “Kingpin” ali pa “Pine Trees”, ki je izrazito v duhu 60. let.
Šarmantno (angleški naglas pač ima neko posebeno privlačnost!), kratko in nabito s čustvi. Bugg oflično gradi pot med zvezde, ki jo je zastavil s prvencem, in potrjuje, da so primerjave med njim in glasbenimi legendami, kot sta Johnny Cash in Neil Young povsem na mestu.
