Plata tedna: Idles – Ultra Mono

Po čudovitem letošnjem izdelku Fontaines D.C. je sedaj usekala nova plošča še enih aktualnih post-punk prvakov z atlantskega arhipelaga: Idles. A kjer so prej omenjeni svoje razgrajaštvo poglobili z znatnimi brazdami glasbene širine, ostaja peterica iz Bristola kar se da brezkompromisna. Posamezne krošeje nam je servirala že od maja, ko so odlično sovpadli z vseprisotno korona tesnobo in političnimi frustracijami po svetu. Prevsem z Grounds je spisala rezek protestni komad, bi boksne direktno v obraz, ko združi vero vase z ognjem moči množice. Glavnina plošče sledi tu začrtani smernici: čisto, nefiltrirano glasbeno nasilje, katerega surova mogočnost pa ni ovira za pristno samozavest, zakoreninjeno v odprtosti in solidarnosti. Kar je zapakirano v huronski galop bobnarskega udrihanja s stakato rafali kitar in basa, morda na prvi posluh res zveni kot prvinska angleška jeza. Tudi nežen klavirski intro v Kill Them with Kindness je eno samo zavajanje, četudi ga prispeva Jamie Cullum. V srčiko albuma se s tremi ali štirimi komadi prav tako neizogibno prikrade jedka kritika nazadnjaškega razmišljanja, kjer se za himno nedotakljivosti telesa, Ne Touche Pas Moi, bendu pridruži kdo drug kot Jehnny Beth iz Savages. Pa vendar se tudi najostrejše teme vselej zelo jasno, a pomenljivo dotaknejo ključne vloge ljubezni. Da se lahko tako na mestu cepetajoča glasba zedini z jasnimi pozivi k razumevanju, ni nobeno protislovje, kar je v izjavi povzel tudi frontman Joe Talbot. “Dobrota je ogromna stvar: iz nje izhaja sočutje, dobrota in sočutje pa sta tisto, kar bo ubilo fašizem. Morala bi biti duh punka in soula in grimea in vsake druge zvrsti.” Si lahko kdo predstavlja glasbo, ki nam lahko v trenutnem času razdora služi bolje kot prav Ultra Mono?

Matej Holc