Piše se leto 2020. Ko čez zaprto okno gledamo, kako se nam svet podira pred očmi, si Glass Animals ustvarijo sanjsko deželo kar na notranji strani lobanje. Ko ta svoj Dreamland uglasbijo, iz zvočnikov lije pisana kot LSD trip, a zasidrana v gumijasti poskočnosti njihove individualne vizije pop glasbe. Res je, dandanes nobena umetnost ne obstaja v vakuumu, a Dreamland se še posebej zaveda samega sebe: v besedilu uvodne, naslovne pesmi se avtor ne le loti pisanja dotične plošče, temveč se tudi naveže na naslov najbolj čudovito osladnega Daft Punk komada. In to je šele začetek; Dreamland poka po šivih od asociacij, zagonetk in na pol obskurnih popkulturnih referenc, ki osebne pripetljaje pakirajo v meme, gradijo mitologijo lastnega doživljanja in iz nje izpilijo poletni pop album. Glass Animals sami tej žanrski umestitvi pritisnejo še pridevnik “psihedelični” – oznaka, ki je nadvse ustrezna, pa vendar bistveno premalo zgovorna. Skoraj vsaka kitica se namreč ponaša z ravno prav premaknjeno idejo, skoraj vsak refren pa je kljub temu potencialna uspešnica. Produkcija pri tem pobira ravno toliko navdiha od MTV hitov s preloma tisočletja kot od sodobne sintetične estetike, saj Justin Timberlake trenutki sobivajo z nasičenimi indie prepletanji, s hiper-naspidirano kitico pa se v singlu Tokyo Drifting odlično umesti tudi sam Denzel Curry. Hrepenenje, ki ga frontman Dave Bayley dostavi skozi samozavesten vokalni nastop, se ob vsej tej čudaški nostalgiji zdi skoraj naivno optimistično. Pa vendar se je mogoče z lahkoto poistovetiti s tem navznoter obrnjenim sanjarjenjem o oprijemljivi ljubezni, ki plava v poletni meglici.
Matej Holc
