Plata tedna: Fontaines D.C. – A Hero’s Death

Kdor trdi, da je kitarska glasba v svetovnem merilu danes na stranskem tiru, se najbrž še ni srečal s post-punk razrastom, ki trenutno cveti na Britanskem otočju. Na sami konici te žanrsko specifične, a ostro prodorne scene tiči nabrita dublinska peterica Fontaines D.C., ki nam že dobro leto po razjarjenem prvencu Dogrel servira svojo drugo ploščo: A Hero’s Death. Na njej skupina svoj eksplozivni vzpon nadaljuje v prav tako uren razvoj, pri katerem pa črnina pušča prostor barvi bolj na naslovnici kot v glasbi sami. Fontaines D.C. so zvočno res nekoliko obrzdali konje, si vzeli čas dihati – vendar A Hero’s Death še zdaleč ni lahko prebavljiv izdelek. Ritmično manj udarne pesmi tokrat raje odlikujejo temačni melodični ovinki, preko katerih pride do izraza premišljena vsebina. Sploh na začetku plošče so teksti frontmana Griana Chattena namreč ravno prav zamotani, da v svoji sanjski zabrisanosti držijo ogledalo tesnobi, ko ji vzbuja absurdna odtujenost sodobnega sveta. Glasbena podlaga za to prevpraševanje pripadnosti ter intimnosti je na prvi prisluh kovinsko hladna, vendar pa preko neumornih basovskih linij ne more zanikati svojega utripajočega srca. Posamezne pesmi gredo celo tako daleč, da čisto slečejo kitarsko kinetičen okvir in pred nami pustijo zgolj jedro nežnosti. Tudi v osnovi rezek naslovni singl nepričakovano uvede tak optimizem, da lahko le nejeverno nagnemo glavo: je ta novo odkrita vera v možnost boljšega vsakdana pač sarkazem? Ne, zdi se, da Fontaines D.C. mislijo čisto resno – kar postane jasno najkasneje pri zaključni baladi No, kjer s premislekom razkoraka med čustvi in razumom dokončno dreznejo proti samemu bistvu življenja.

Matej Holc