Plata tedna: Fleet Foxes – Shore

Fleet Foxes je od samega začetka skupina zemeljskih odtenkov. Tudi ko svoj zven povzdiga v nebesa, ostaja zakoreninjena v rodovitni prsti organske folk tradicije. V tem smislu se pričakovanih smernic drži tudi Shore, četrta plošča zasedbe, zbrane okrog pisca pesmi Robina Pecknolda. Pa vendar zveni tokratni izdelek hkrati kompaktnejši – in razsežnejši. Jasno začrtane pesmi vodi pomirjujoč ton Pecknoldovega glasu v značilnih meandrih melodij, ki se zdijo še posebej dosledno dodelane. Spremljava se medtem do veličastnih višav povzpenja s premišljenimi, a vendar osnovnimi sredstvi. Tesni prepleti strun so pogosto gonilna sila v prizemljenem stiku z naravo in vesoljem. Pa vendar tako mogočno pihanje na dušo, kot ga slišimo tu, dopušča le njihovo nadgrajevanje v instrumentalno širok zvok – sicer poln ljubezni do detajlov (in življenja!), a brez odvečne nakrancljanosti. Tako se občutljivi uvidi razvijejo v pravcate himne nežnosti po vzoru preminulih velikanov pisanja pesmi, številnim izmed katerih se Pecknold pokloni v pesmi Sunblind. S svojim opusom, kot tudi s spremljajočo zvočno toplino, se z vsako novo ploščo tudi sam vedno bolj umešča med največje. Pa vendar ne ostaja zazrt v preteklost. Kljub težki, s strahom prepojeni atmosferi se zaključna naslovna pesem transcendentalno obrne v vesolje po zgledu kakega Sufjana Stevensa ali Big Thief na UFOF. Morda utira pot za novo, drzno ero ustvarjanja. Dotlej pa bo tu ponujena jesenska paleta čustev pravšnja tolažba, ko pričenjamo vztrajno drseti v negotove hladnejše mesece.

Matej Holc