Plata tedna: The Flaming Lips – American Head

Skupina The Flaming Lips obstaja in ustvarja že od leta 1983. Nenavadno bi bilo, če se po triindvajsetih studijskih ploščah in kopici dodatnih posnetkov ne bi znotraj lastnega opusa počutila že nekako udobno. Kljub temu pa Wayne Coyne in ekipa še vedno ne dolgočasijo niti sebe niti svojih privržencev, saj znajo okvirje, znotraj katerih plujejo, z vsako novo ploščo poslikati pisano in raznoliko. Za American Head pusti skupina glavnino svojih hrupnih, eksperimentalnih tendenc v omari. Vse na tej plošči, od nežnih klavirskih balad do utripajočih zvočnih pokrajin, zveni organsko in naravno, preslikano naravnost iz sedemdesetih. Prizemljeni rock momenti delajo družbo domala ezoteričnim vibracijam – in površen poslušalec bo veliko prej začutil to zasanjano vzdušje kot pa se obremenjeval z vsebino. Temu primerno je American Head precej pomenljiv naslov plošče v času, ko svet v splošnem in ZDA specifično popada žalostna težnja antiintelektualizma. A The Flaming Lips ubirajo drugo pot. Kot bi lahko posumili za skupino, ki je priredila Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band v celoti, svoje naklonjenosti raznim zavest razširjajočim substancam nič kaj ne skrivajo. American Head ni prva od njihovih plošč, ki je obarvana v kalejdoskop LSDja, so pa bolj ali manj direktne omembe slavnega psihedelika tokrat vseskozi na pladnju. Najsi gre za nedavne izkušnje s tu sodelujočo zvezdnico Kacey Musgraves ali na pol izmišljene najstniške prigode – Coyne si ne pusti vzeti priložnosti, da iz njih naplete sočasno veličastne in melanholične verze. Nedoločljiva barva njegovega glasu le še okrepi čustveno resonanco s tako predstavljenimi grenko sladkimi temami, kot so izguba mladostne naivnosti ali upanje na nesmrtnost. Svet je pač redko tako črno bel, kot si nekateri želijo verjeti.

Matej Holc