Plata tedna: Bright Eyes – Down in the Weeds, Where the World Once Was

Vrnitev Bright Eyes se je – domala preroško – zgodila takrat, ko jih svet najbolj potrebuje. Naslovu navkljub Down in the Weeds, Where the World Once Was k sreči ni distopična pripoved, četudi slutnja neizogibnega propada vseskozi visi v zraku. Prej gre za ploščo, na kateri se Conor Oberst sooča z obžalovanjem in občutkom izgube; vseprisotna sta pečata njegove nedavne ločitve od žene Corine ter smrti brata Matta. Pa vendar je tkanje globoko osebnih tegob v neposredne, silno čustvene verze od nekdaj njegova glavna krepost. Besedila so tako tudi tokrat značilno melodramatična, polna jedke samokritike in dvojnih pomenov, morda še bolj zamotana kot doslej. Sočasno pa Oberst ne skopari niti z domiselnimi strukturami pesmi, ki pogosto uberejo kak nepričakovan obrat. Glasbena sredstva so elegantna; v ključnih trenutkih vsebino podžigajo vršeči orkestralni manevri, v svoji kompleksnosti nekakšna nadgradnja vesoljskih rock izpadov predhodnice The People’s Key. Najboljši primerki tega novega sloga so proti koncu zbrani kar na kupu: Forced Convalescence, To Death’s Heart (In Three Parts) ter Calais to Dover so vrhunci ne le plošče same, temveč kar Oberstovega opusa. Za prostornost in raznolikost tekstur ostajata odgovorna preostala redna člana zasedbe, Mike Mogis in Nate Walcott. Sodelovanje slednjega na turneji Red Hot Chili Peppers je prineslo tudi zanimivo navezo: na albumu se pojavita basist Flea in bobnar Jon Theodore, ki svoji vlogi odigrata mojstrsko, a ravno prav nevpadljivo. Osrednje mesto namreč vseskozi zavzema Oberst, razklan med previden optimizen in apokaliptične vizije. Njegove pesmi so skozi poldrugo desetletje, prvo obdobje delovanja Bright Eyes, zrasle od žalostnik najstniškega samopomilovanja do razdelanih življenjskih uvidov. Le nekaj let nazaj se je na solo plošči Ruminations nato pokazal zaskrbljujoče zlomljen, skoraj brez upanja. Tukaj pa slišimo pripovedovalca, ki je za ohranitev duševnega zdravja preizkusil vse od psihoterapije do spiritualnosti, ugotovil, da nič ne pomaga – a ne obupal. V klavirski baladi Hot Car in the Sun, denimo, Oberst navkljub trajni bolečini pogleda banalnosti vsakdana naravnost v oči. In prav zato, ker vztraja tudi v trenutkih brezupnosti, nato pa jih prepiše v iskrene poklone svetobolju, ostaja njegova glasba tako srce parajoča, a čustveno pomembna.

Matej Holc