Veliko pompa je prineslo čudovito zmešnjavo zvokov!
Arcade Fire so pred izzidom njihove nove plate poskrbeli za veliko pompa. Najprej je bila tu skrivnostna Reflektor kampanija. Nato so sledile informacije, da ustvarjajo album s frontmanom LCD Soundsystem, Jamesom Murphyjem in celo Davidom Bowiejem. Pa razni tematski filmčki. Polno je bilo misterioznosti. Tresla se je gora – in rodil Reflektor.
In Reflektor je album, v katerega se vsa ta pompoznost naenkrat tudi zlije. Že takoj na začetku nas Arcade-i presenetijo s skritim, kar 10 minutnim komadom, čemur sledi udarni prvi singel, “Reflektor”. Prvih 17 minut ekstaze za 2 komada torej! Album se nadaljuje z melanholično prijetnim “We Exist”, enim tistih komadov, ki sicer ne preseneti po glasbeni plati, ima pa odlične lirike. “Flashbulb Eyes” je zmešnjava karibskih ritmov in zvokov arkadnih igric, ki te prisili k plesu, “Here Comes The Night Time” je že kar nekoliko preveč distorzičen (koliko enih zvokov lahko sploh bend spravi v en komad!), v nasprotju pa nato “Normal Person” in “You Already Know” pa navdušita – z normalnostjo! Prepost zvok, super lirike, malo žganja po kitarah…In nato sklepni del potovanja po prvi plati – rahlo punkovsko navdahnjen komad “Joan of Arc”, ki vsekakor predstavlja enega izmed vrhuncev Reflektorja.
In po 48 minutah, ko bi skoraj vsak bend bil že zadovoljen z albumsko minutažo, Arcade Fire ponudijo še drugi del. Tu nas najprej hiptonitizira “Here Comes The Night Time II” (ki deluje kot nekakšen pozabljeni outro komada iz prvega albuma) in po lirično otožni “Awful Sound (Oh Eudyice)” ter elektronskim “It’s Never Over (Oh Orpheus), nas nato Arcade-i presenetijo še z enim novim id-om, tokrat v komadu “Porno”, ki je…točno to. Zapeljiv, mehek, erotičen, plesen. Kljub skrajno otožnemu besedilu. Dogajanje nato spet nekoliko popestri poletni “After Life”, “Supersymmetry” pa sicer na začetku prinaša nekaj nežnosti, ki pa se sčasoma prelevi v precej distorzičen in že kar rahlo razvlečen zaključek.
Kako torej najbolje opisati Reflektorja? Šizofren album. Album, kjer so se zmešali klasični indie, elektro, havajsko-poletne ritme in najbolj melanholični možni zvoki. Kot bi ga ustvarjali štirje bendi…in ne en. A po drugi strani je to morda tudi najboljši album Arcadeov do sedaj. Saj so vanj, vidno, res izlili vso svojo kreativnost in ustvarjalno energijo.
