Najbolj iskriva domača indie disko pop rock četverica, Koala Voice, nas je ta teden presenetila s svojo tretjo studijsko ploščo. Že njen “neresen” naslov Woo Horsie nakazuje, da gre za razigran, neobremenjen album, ki je luč sveta ugledal precej spontano. Sočasno je najbolj surov Koala Voice izdelek doslej; instrumenti hrumijo in se borijo za prevlado. Manca in njene melodije so sanjavo potopljene v miks, da še tipičen stakato komada Dumdidada izpade kot vesoljska različica zgodnjega koala zvoka. Pesmi so raznolike, pobrane z vseh obdobij ustvarjanja skupine, pisane kot bombončki iz pinjate na naslovnici. Domala rokerska Johnny + Self-Respect je v jasnem kontrastu z nežnim uvodom v Daily Towel Motion, ki ji ustna trobenta poda kavbojski prizvok. Posamezne komade poznamo tudi z nedavnih nastopov v živo, denimo premočrtno punkersko By Car ali kitarsko valovito Early Bird. Ta že čisto za začetek na šest strun končno ploskne kanček šumečega škrtanja, ki vztraja čez celoten album in mu vnaša svežino. Celoten paket pri tem seveda ostaja nezamenljivo Koala Voice. Najboljši pesmi, vsako s svojo literarno referenco, pa skupina prišpara čisto za konec: divjo, a otožno Macbeth ter na videz lahkoten slovenski hitič Ker tu je vse tako lepo. Čez celoten album, tu pa še posebej, takoj slišimo, da se bo nov material čudovito vklopil v že znan koncertni repertoar zasedbe in ga s svojo poskočno energijo še okrepil. To je ta rokenrol.

Matej Holc