Kino Šiška nam je tokrat postregel z glasbeno atrakcijo, ki prihaja z daljne Japonske, a krmari med tudi zahodu dobro poznanimi žanri od nežne psihedelije do razgrajaške garaže: Kikagaku Moyo.
Zvočno primerno je večer odprla v živi inačici še precej sveža zasedba Nemanja. Četverica, zbrana okrog pulskega kitarista Luke Šipetića, sicer sestoji iz članov skupin, kot so Porto Morto, Pseća plaža in Seven Mouldy Figs. Njen nastavek je v osnovi prav tako psihedelične narave, končna zvočna celota pa prilično puščavska. Pesmi podlagajo čvrste linije basistke Laure Matijašević, zaznamujejo pa jih vpadljive orgelske pasaže, ki jih kitara rada preseka s suhimi rifi ali šprudlanjem strun. “Uživajte, plešite, čilajte,” naroči Šipetić in nas odpelje. Širina skupine je precejšnja, sega od blues prijemov afriške in turške znamke do špageti vestern momenta, ki ga nič kaj prikrito ufura znan The Good, the Bad and the Ugly motiv. Lovers se morda prične nekoliko togo, a ko se razvije, spomni na nežno plažne trenutke Yo La Tengo plošče Summer Sun. V bobnarsko odločnost sledečega komada se že kmalu vklopi ustrezno masten bas gruv, in zanimivo za tako kitarski bend je, da je v takšnih trenutkih kitara še najmanj izrazit instrument celote. Seveda to že kmalu nadoknadi z odlično vpeljanim vesoljskim šundr efektom, spet v drugem komadu pa čez gruv suvereno žaga z ostrim delayem. Zdi se, da skupina na odru res uživa, posebej med kanček bolj hrupnimi izbruhi proti koncu nastopa. Zvočni celoti bi zagotovo pristojal še kak primeren vokal, ga pa v luči splošne instrumentalne ekspresivnosti zagotovo ne potrebuje.
Že prej je bila Komuna zgledno napolnjena, a je poskušalcem Nemanje puščala vsaj nekaj prostora za dobro umeščene plesne gibe. Ob prihodu Kikagaku Moyo na oder pa se je dvorana nabila do zadnjega kotička. Peterica pristno rokersko podobo vzdržuje s poenotenimi čupami vsaj do ramen, instrumentalno pa kaj kmalu pokaže, da slovesa ne žanje kar tako. Zasedba dveh kitar, basa, električnega sitarja (!) in bobnov napoveduje popolno strunsko pretiravanje, a namesto tega uvod prinese čisto lahkotnost, ki jo podkrepi še zasanjano lebdeč vokalček. Vendar pa so Japonci mojstri stopnjevanja in poigravanja, ki jim je v užitek svoje pesmi sprevračati, žanrsko razbijati na pasaže in z njimi presenečati. Prav tako prodnato gruvi, a nekoliko bolj jasna ter gladka osnova se tako skozi nadgrajevanje zgovornih kitar rada prevesi v ta ali oni garažni izpad. Ko je nek komad spet čisto umirjen, ga dopolnjuje rožljanje ropotuljic in ostalih ritmičnih zvočil, ki jih je na odru cel arsenal, skupina pa neskončno izziva z grajenjem zvoka, tako da je potek časa skoraj nemogoče pravilno oceniti. A v trenutku se bobni končno spet vnamejo, skočijo v pravcato koračnico, z njo pa v pošteno noise orgijo v čistem nasprotju z eleganco prejšnjih izlivov. Za vmesni del koncerta skupina zamenja instrumentarij in si privošči nekaj akustičnih komadov, ki ubirajo in sanjajo s popolnim občutkom za lepo psihedelijo šestdesetih, izstopa pa sploh imenu primerno jesenski Cardigan Song. Konec rednega dela nastopa je nato za čisto nasprotje še toliko bolj razgrajaški. Publiki se za začetek odpelje že ob tarantinovski intro liniji, sledi pa izjemno speven komad, poln zvočno slogovnih preskokov, ki jih zaključi surov garažni odfuk. Vzorna uigranost se nadaljuje v zasluženi bis, ki se po lahkotnem uvodu izkaže za še posebej funky. In enkrat proti koncu nič kaj predolgega nastopa je peterica na odru obrnjena navznoter, drug proti drugemu, in si medsebojno bere misli – ali vsaj glasbene odzive – kot kakšen prekaljen krog zaupnikov. In kaj je pri tem najlepše? Da poslušalci z njimi in njihovo navdušenostjo nad glasbo vsaj za čas koncerta tudi sami postanemo del tega magičnega kroga.
Matej Holc