The Strange lahko v živo zaužijete 20. Februarja 2018, v Kino Šiški.
V Ljubljano se z novim albumom »Echo Chamber« vračajo The Strange.
Prvič po petnajstih letih se v Ljubljano z novim albumom »Echo Chamber« vračajo The Strange. Echo Chamber žanje pohvale in prejema prestižne nagrade. Povsem upravičeno. Album je mojstrovina! Da pa so to mojstrovino sposobni prenesti tudi na odrske deske, smo se lahko prepričali že v Tvornici Kulture v Zagrebu. Kot velik občudovalec skupin The Bambi Molesters sem se odločil, da pred obiskom v Ljubljani poklepetam z Daliborjem Pavičičem, veznim članom obeh skupin.
Tvoja glasbena pot se je začela v skupini Bambi Molesters. Kdaj si prvič začutil, da želiš igrati surf glasbo. Kaj te je do tega pripeljalo?
Pravzaprav se moja glasbena pot začela že v zgodnjih osemdesetih. Imeli smo band plastični heroji. Bili smo trio in smo igrali avtorske stvari, ki so sledile The Jam, The Clash in podobnim bandom. Kasneje smo ustavnovili Art Akt, nekaj podobnega Gang Of Four, seveda. Surf je prišel v začetku devetdesetih let. Dinko (Tomljanović, op. a.) je imel fenomenalno zbirko plošč. Tako nekako sva prišla do tega, da sva začela igrati surf. Bilo je nekaj kar sva tehnično znala odigrati in nama je bilo obenem razburljivo. Pravzaprav smo v tem času igrali smo tudi nekaj garažnega punka, ampak smo s tem relativno hitro nehali.
Na prvih posnetkih ste tudi The Bambi Molesters igrali vokalne pesmi, vsaj na prvih demotih. Kdaj ste se odločili, da boste le inštrumentalna skupina?
Kolikor se zdaj to čudno sliši, so ljudje na koncertih reagirali bolje na inštrumentale. Sebe nimam za pevca. Mislim, da smo bili precej boljši v inštrumentalih kot, če bi bili v vokalni izvedbi. In tudi precej drugačni smo bili zaradi tega, saj takrat ni nihče delal nič podobnega.
Res je, takrat ni bilo veliko bandov, ki bi igrali inštrumentale, tudi v Sloveniji ne. Prvi surf band tu so bili The Bitch Boys, ki so bili delno inspirirani tudi z vami. Se morda spomniš katera skladba je bila tista, ki je najbolj pritegnila tvojo pozornost, oziroma tista, ki je po tvojem mnenju še vedno nepresegljiva?
Pa, bilo je kar nekaj takšnih. Cela kompilacija »Surf Legends (and rumours), na primer. Če bi že res moral izbrati eno pesem, bi bila to verjetno Fathomless od The Fathoms. Ok, to je res nastalo za nami, ampak to bi bil definitven inštrumental. Skladba, ki mi je tako dobra danes, kot prvič, ko sem jo slišal.
The Fathoms so bili na tudi na kompilaciji TubeRider, njihov album pa je izšel pri založbi MuSick Records, ki je objavila tudi demo skladbe »Theme From Slaying Beauty« na svoji kompilaciji Monster Party 2000?
Da, MuSick je izdal Monster Party 2000, ki je bil tematske sorte in je vseboval Halloweenske pesmi. »Theme From Slaying Beauty« je nastal kot domači posnetek brez naslova, kateremu ime sta dala Art (Bourasseau, op. a.) iz MuSick Recordings.
Kako, da so izbrali ravno vašo pesem? Kako ste prišli do MuSick Recordings?
Pravzaprav je Art naročil pesem, tako, da je bila napisana po naročilu. Ne spomnim se več, kako je MuSick prišel v celotno zgodbo. Art je želel z nami delati v ZDA, vendar je bilo ime problematično. Mislim, da je takrat ravno delal za Disneya in nam rekel, da s takšnim imenom v Ameriki ne bomo mogli narediti ničesar.
»Theme From Slaying Beauty« je otvoritvena pesem albuma »Sonic Bullets, 13 From The Hip«, kjer ste se prvič srečali s Chrisom Eckmanom. Chris je odpel vokal na skladbi »Ice & Pinewood Trees« in je bila prva vokalna pesem, ki je izšla na albumu The Bambi Molesters. Kako je prišlo do sodelovanja s Chrisom?
Chris je v studio prišel s Terry Leejem Hale-om, ker jih je povabil Aleksandar Dragaš. Ideja je bila, da onadva morda nasnameta kakšno akustično kitaro, ali kaj podobnega. Takrat smo imeli že posneto inštrumentalno verzijo skladbe »Ice & Pinewood Trees«. Ker se Chrisu ni ravno snemala kitara, sem ga vprašal, če bi morda na skladbi kaj odpel. Dinko je na dan privlekel neki svoj stari tekst, Chris ga je uredil in zapel. Vse se je nekako zgodilo v pičli eni uri.
Sodelovanje s Chrisom se je nato nadaljevalo tudi na naslednji plošči »Dumb Loud Hollow Twang DeLuxe« Na njej je zapel priredbo klasike britanske skupine Johnny Kidd & The Pirates, »Restless«. Čigava ideja je bila to?
»Restless« smo že prej igrali na koncertih. Želeli smo nekaj dodatkov za svoje ponoven izid prvega albuma in smo se nekako odločili, da bo to »Restless«. S Chrisom smo se takrat bolj pogosto tudi družili, tako da je bila odločitev, da skladbo odpoje on, edina logična.
V tem času se je kot gostujoči glasbenik prvič na plošči pojavil tudi Andrej Jakuš, ki tudi danes igra z The Strange. Kako ste se spoznali in kdaj ste se odločili, da začnete sodelovati?
Mislim, da je Andrej pred tem igral na skladbi, »A Gun For Ringo«, ki smo jo posneli za tribute to Morricone kompilacijo »For A Few Guitars More«. Od takrat je bil z nami več ali manj na vseh koncertih. Andrej je odličen trobentač, bandu je dal neko novo energijo, kar je bilo v nekaterih trenutkih v bandu zelo pomembno.
Kdaj si prvič srečal My Buddy Moose in kaj je bil vzvod za sodelovanje?
V tem času sem bil občasni urednik izdaj v Dancing Bearu. Nekdo mi je poslal demo skupine Stoned Cows, ki so bili odličen reški garažni punk band v katerem so bili pravzaprav vsi člani skupine My Buddy Moose, brez Matka in z Vojem v vodilni vlogi. Na žalost je skupina nekje 2004. razpadla in iz njega so nastali My Buddy Moose. Dobil sem njihov demo, jih poklical in se z njimi dogovoril. Imel sem neko vlogo producenta, ampak bolj v smislu, da se vse konča pravočasno in da se ne porabi preveč časa v studiju. Pazil sem na to, da se ujame »feeling« prvega albuma, vendar brez prevelike produkcije.
Leto za izidom Dumb Loud Hollow Twang DeLuxe je izšla prva plošča The Strange, »Nights Of Forgotten Films« … Kako je prišlo do tega.
To me vsi sprašujejo, ampak pri najboljši volji ne vem. Chris se je za vedno preselil v Ljubljano in se oženil, pogosto smo se videvali na koncertih in vsakič, ko smo se videli, je kaj zapel. Začelo se je z »The Girl On Death Row«, staro skladbo Leeja Hazlewooda, nato pa so začele nastajati skladbe za album The Strange, saj nam je takrat odgovarjalo delati stvari, ki niso inštrumentalne.
Kako nastajajo pesmi The Strange? Drugače kot za The Bambi Molesters? Ali najprej Chris prinese besedila in nato ti napišeš melodijo ali obratno?
Najprej nastane melodija, potem Chris vidi, ali mu pesem leži, ali ne. Proces je precej drugačen od pisanja inštrumentala. Drugače razmišljaš. Inštrumental je precej težja oblika.
Skoraj polovico pesmi za novi album »Echo Chamber« si napisal ti. Med prvim in drugim albumom je minilo ogromno časa. So pesmi nastajale v času med njima ali ste jih začeli snovati, ko ste se odločili, da posnamete novi album?
Ne, vse so bile napisane za album. Seveda je bilo veliko idej, nekatere so uspele, nekatere ne. Glede na to, da je Chris pevec, je bil tudi ta, ki je odločil kaj mu odgovarja in kaj ne. Rekel bi, da je bil vse naraven delovni proces.
Kdaj ste se odločili, da se boste ponovno zbrali kot The Strange in izdali album?
Bilo je v Vintage Industrial Baru. Luka iz Vintage-a se je nekaj let trudil, da bi nas zbral za en koncert. Ko smo začeli vaditi pesmi za to, se je postavilo vprašanje o izdaji novega albuma in smo se nekako dogovorili, da to naredimo. Vsaj nekateri od nas so to tako razumeli.
Luka Benčič se je pojavil že na zadnji plošči The Bambi Molesters »As The Dark Wave Swells«, mislim, da je band lepo prešel iz BM v The Strange. Napredek je bil konstanten. Na novem albumu so mesta stalnih članov zasedli tudi Luka, Andrej in Ozren, celotni album pa so posneli tudi Lada, Hrvoje in Dinko. Kdaj je postalo jasno, da bo band razpadel in kdaj, da se bo uporabila nova zasedba?
To sem začutil že konec prejšnjega leta. Napredek, kot mu ti praviš, ima vedno neke posledice. Andrej, Ozren in Luka so aktivno sodelovali pri nastajanju albuma in so zasluženo zasedli mesta enakovrednih članov. To ni bilo več le gostovanje, ampak aktivni angažma, zato se mi je zdelo pošteno, da se jih tretira kot enakovredne člane.
Kar nekaj albumov BM in The Strange ste snemali v slovenskem studiu RSL, »Echo Chamber« pa je bil posnet v Pragi. Ponovno je album snemal Phill Brown, ki je bil že koproducent prvega albuma The Strange. Phill Brown je med drugim delal tudi z Robertom Plantom. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Chris je pogosto sodeloval s Phillom, saj se poznajo že leta. Phill je tudi izbral Prago, ker tam rad dela. Studio je res odličen, nam pa je bilo pravzaprav vseeno.
Za »Echo Chamber« ste prejeli kar nekaj nagrad. Kako na to gledaš, kaj ti to pomeni?
Proces nastajanja albuma je bil precej težak, saj je medtem razpadel band. Veliko stvari se je dogajalo, ampak jaz sem ves čas verjel, da bo super. Ravno tako ljudje, ki so v bandu ostali. Edino česar nisem vedel je, koliko bomo pri tem zgubili energije. Zaradi tega imajo nagrade posebno težo in jih zelo emocionalno doživljamo.
Na albumu je sodelovala tudi Irena Zilić, ki je z vami nastopila tudi na promocijskem koncertu v Tvornici Kulture. Bo z vami tudi v Ljubljani? Kaj lahko pričakujemo od koncerta v Kinu Šiška?
Ko se je snemala pesem »Dead End Shore« je padla ideja o ženskem vokalu. Nekdo se je spomnil Irene, ki je bila prvi in edini izbor. Težko si je zamisliti koga, ki bi se bolje od nje vklopil v pesem. Irene z nami v Ljubljani ne bo, pričakujemo pa dobro atmosfero in odličen koncert. Bend ima kemijo in pozitivno energijo in upamo, da bo publika to začutila.
Zaslišal: Martin Razpotnik
