Ko se na hladno in obvezno vetrovno dunajsko popoldne usedem na klepet z Mattom Healyjem, je že jasno, da je za njegovo skupino The 1975 enkratno leto, A vseeno je to še pred tem, ko jih ena najkredibilnejših glasbenih revij Q proglasi za skupino leta, kar pa je le eno od priznanj, ki so jih deležni v zadnjem času.
Fantje, poleg Healyja, ki je pevec, kitarist in glavni avtor komadov, bend sestavljajo še bobnar George Daniel, kitarist Adam Hann in basist Ross MacDonald, so novinci na sceni, čeprav so skupaj že deset let, praktično od pubertete. »Oznaka newcomerjev je sicer na mestu, ker do zdaj nismo še ničesar izdali. Bolj nas bega uspeh preko noči, nimaš pojma, kako trdo smo delali, da smo prišli do te točke,« je opazka Matta o dogajanju okoli njih.
Navkljub temu, da se zasedba ni menjala, je to že tretje ime, pod katerim delujejo, za sabo so pustili Me and You Verus Them in Drive Like I Do. Ker je ravno par dni nazaj na plano pricurljal video, kjer Matt in George igrata Sex, enega singlov z njihovega prvenca, ga vprašam če ga je videl. »Ne, nikoli na internetu ne iščem takih stvari, v bistvu me kar malo strašijo.« Ko mu omenim, da so odzivi zelo pozitivni in da se ljudem zdijo prisrčni, je kar presenečen, »še meni bi se najbrž zdelo grozno ,« se zasmeji.
Ta spomin na par let nazaj se zdi še toliko bolj oddaljen v luči dogodkov leta 2013, ki jih je predvsem v Veliki Britaniji izstrelilo pod žaromete. Album je ob izidu prišel na prvo mestu lestvice prodajanosti, poslušalci prvega programa BBC-ja so Chocolate izglasovali za najpopularnejši komad zadnjih petih let, poleg tega pa so nastopili tudi kot predskupina The Rolling Stones na njihovem velikem koncertu v Londonu. Zanima me, kako vse to vpliva na njih. »Ah, na vsakem koraku nas spremljajo take stvari, da smo kar osupli. To celo leto je bilo naravnost bizarno, ampak nikakor se nismo spremnili. Taka priznanja si vnaprej predstavljaš v glavi in misliš, da te bodo osrečila. Ampak pomembnejši je pristen odnos z ljudmi ter občutek, da si napredoval, to res šteje, priznanja in materialne … izpadejo v primerjavi s tem kar malo smešne. Nam pa vsekakor laska!«
Skupina ima zelo značilen zvok, za katerega Matt pravi, da je prišlo z naravnim razvojem, ko se je glasbeno izražanje vseh članov povsem uskladilo. Odkrito priznavajo, da je na njih najbolj vplival ameriški pop iz 80-ih let prejšnjega stoletja. Kje pa se danes dela najboljša glasba? »Trenutno zagotovo v Skandinaviji. Name osebno so sicer vplivali še britanski rock bendi iz 80-ih in 90-ih let, recimo My Bloody Valentine in The Jesus and Mary Chain, varovanci založbe Creation in pripadniki gibanja shoegaze. Po drugi strani pa ameriška črnska glasba, od soula in motowna do rnb-ja 90-ih let.« Posebej izpostavi še Sigur Ros, od katerih so se naučili, kako zapolniti praznine v pesmih. »Hoteli smo priti do rezultata, kot da bi Brian Eno produciral ploščo Michaela Jacksona (smeh).« Tvegam še s primerjavo z EMF in Jesus Jones, vedoč, da lahko s tem izzovem tud kaj slabe volje, saj gre za dva benda, katera od pozabe loči samo bežen sentimentalen spomin neke generacije. Ampak mi ustreže do te mere, da se delno strinja, bolj pa izpostavi Scritti Politti, katere v medijih veliko omenja, poleg njih pa še Eurythmics, Phila Collinsa, Petra Gabriela in Michaela Jacksona.
Vrtam dalje v tehnikalije, če jim je bilo težko komade iz studia prenesti na oder. »Na začetku res, ker pri snemanju albuma nismo mislili na to, tako smo se morali soočiti s tem izzivom. Je pa res, da nismo nikoli skrivali, da uporabljamo na koncertih precej nasnetih zadev, taka je pač narava naših pesmi. Tako uporabljamo računalnike, sample in podobno; če se naenkrat v zvočnikih dogaja 30 različnih stvari, potem je jasno, da ni vse odigrano v živo. In tudi naša publika tega ne išče, saj razume, kaj se dogaja. Nekatere komade je treba tudi prikrojiti za oder, ampak samo Menswear trenutno ne igramo. Head.Cars.Bending si niti pod razno nismo predstavljali, kako jo bomo izpeljali, živa verzija je tako praktično remix naše lastne pesmi. Ampak to je pristop, katerega smo morali večkrat uporabiti.«
Par ur kasneje se zelo mlada publika v klubu Flex res ne ukvarja s tem, kateri zvoki prihajajo izpod prstov in kateri iz računalnika. Deležni smo prav posebne energije, katere glavno gorivo je pevčeva karizma, za piko na i pa gre še za zadnji koncert trenutne turneje, kar je vedno razlog za še posebej sproščeno vzdušje. Po eni uri je špila konec, a več tudi nismo pričakovali od skupine, ki ima za sabo šele en album.
Fantje so sicer pred tem izdali že štiri EP-je, na katerem najdemo zgodnje verzije singlov, remixe ter tudi kakšno pesem, katero so na plošči izpustili. Za eno leto je to bogat izplen, zato Mattu navržem, da pesmi zagotovo kar letijo od njega. A pevec se ne strinja: »Nikakor, ampak v sebi nosim potrebo po udejstvovanju v glasbi in kadar tega ne počnem, se ne počutim popolnoma srečnega. Vem, da se sliši domišljavo, ampak tako pač je. Neprestano se v želji po popolnosti priganjamo, da bi naše stvari izpadle 100% po naši viziji. Zato pesmi ne dajemo na stran, ampak v glavnem vse izdajamo. Je sicer naporno, a dobro, zadovoljni smo s takim ritmom.«
Matt v pesmih in odru je povsem druga oseba kot v zasebnem življenju, saj na plano vedno znova prihaja njegova negotovost in bolestna želja po ugajanju, zaradi česar bi lahko po mojem mnenju trpelo tudi njegovo pisanje komadov. Najprej me ne razume, kaj točno ga sprašujem, a ko mu razložim, da sem imel v mislih pretirano samocenzuro, ugovarja: »Nasprotno! Ko sem napisal besedila za ta album, me ni nihče poznal, nikomur se nisem želel prikupiti. To je moja formula in na srečo so jo ljudje vzeli za svojo, tako da bom pri njej vztrajal. Ker ta iskrenost je vse kar imam, če izgubim to, potem ta osebnost ne pomeni ničesar.«
Neiskrenosti mu res ne moremo očitati, saj se besedila berejo kot dnevnik, neprestano pa gre za spopad dveh plati, nežnejše in frajerske. Kot pravi, je samo fant v odraščanju, ki prehaja skozi različne faze, te pa zajemajo cel spekter, od nežnih čustev, do prevzetnosti in nesramnosti, tudi sebičnosti. »Mislim, da se skozi album lahko zazna, da se teh lastnosti zavedam in da mi nekatere od njih niso všeč ter se z njimi spopadam. Po mojem mnenju sem se s to odkritostjo ljudem prikupil, ker je očitno, da ničesar ne skrivam. Vseeno pa tega preveč ne analiziram, branje kritik me spravlja ob pamet, kar zmeša se mi.«
V tem duhu se tudi posloviva. Ko mu dam za podpisat ovitek plošče, me prime za roko in vpraša, če mi je album všeč, čeprav vsakodnevno dobiva potrditev vreščeče množice v klubih širom Evrope in vedno bolj tudi v ZDA. Čas bo pokazal, če mu bo uspeh stopil v glavo ali ne.
