Zelo verjetno ste že slišali za zasedbo Lamb. Mogoče ste tudi en od tistih, ki smo po krajšem odmoru nestrpno čakali na njihov naslednji korak. Umetnika, ki stojita za angleškim elektro duetom, sta pevka in tekstopiska Lou Rhodes in glasbeni producent Andy Barlow. Njun glasbeni stil navdihujejo drum ‘n’ bass, dub, break in jazz elementi, pod nobenim pogojem pa duet ne dopušča kategorizacije v trip-hop. Neustrezno predalčkanje v to zvrst je najbrž posledica cvetenja bristolskega trip-hopa v 90ih, ravno v času, ko si je Lamb začel tlakovati lastno glasbeno pot. Lou in Andy letos puščata za sabo že 20 let skupnega ustvarjanja (njuni začetku segajo v leto 1996, ko sta izdala prvenec Lamb), kar je vsekakor spoštovanja vredno. Spoštovanja vredno je tudi dejstvo, da jima je v teh 20 letih uspelo vzdrževati svoje delo na visoki kakovostni ravni, torej ustvarjati glasbo, ki jo ljudje kontinuirano sprejemajo in po njej hrepenijo. Dolgoletno skupno kariero sta Lou in Andy prekinila s 5-letnim premorom, ki jima je več kot očitno dal ogromno nove energije in elana. Govorim o šestem studijskem albumu Backspace Unwind, ki je bil izdan oktobra 2014. Vsebuje 10 novih skladb, katerim vsebino in zgodbe sta vdahnila Lou in Andy, pri štirih komadih pa je za kitarski aranžma poskrbel Tom Trapp. Album odlikuje sproščenost, popolna usklajenost in sveže ideje, pri čemer lahko vse te elemente začutimo tako skozi besedila kot tudi instrumentalne aranžmaje. Še posebej sta eksperimentirala na področju produkcije, pa tudi z vokali in besedili, s čimer sta navkljub dolgoletnemu ustvarjanju dokazala, da si upata in znata stopiti na svež in nepoznan teritorij. Z novim albumom sta nam tako postregla z elektronsko poslastico, ki ima potencial ustreči zelo širokemu krogu poslušalcev: tistim, ki od njiju pričakujejo nadgradnjo predhodnih del, in seveda tudi tistim bolj konzervativnim, ki se v svoji zvestobi starejšemu zvoku nadejajo le nadaljevanja že slišanega. Vabim vas k branju intervjuja z Lou, s katero sva govorili o preteklosti zasedbe Lamb, njunem delu med in po nedavnem premoru in o najnovejšem albumu Backspace Unwind.
Hej, Lou! Vesela sem, da sem dobila priložnost za pogovor s tabo. S čim se ukvarjata zadnje čase, kako preživljata svoj čas?
Hej! Pravkar sva zaključila s 6-tedensko turnejo po Veliki Britaniji in Evropi. Pred tem sva si v obdobju novoletnih praznikov vzela nekaj časa za najini družini in prijatelje.
Sta pred začetkom vajine turneje po Avstraliji in Novi Zelandiji. Katerega koncerta se najbolj veselita?
Res je, turneja se bo začela vsak čas, najbrž približno v času objave tega intervjuja. Vsekakor se najbolj veseliva sydneyskega Enmore teatra.
Oba, ti in Andy, sta med začasnim premorom s skupino Lamb uspešno vodila solo karieri in sodelovala pri mnogih drugih glasbenih projektih. So solo kariere pustile na vaju kakršenkoli pečat ali kakorkoli drugače vplivale na vajino trenutno delo?
Mislim, da sta začasni premor in sodelovanje v drugih projektih za Lamb prinesla le dobre stvari in nekakšno novo kakovost. Zdaj sva nazaj res zato, ker si tega oba želiva. Seveda pa uživava v obojem; v svojih solo karierah in v skupnem ustvarjanju pod okriljem Lamb. Solo projekti hranijo najino Lamb energijo in ta obratno napaja najine projekte, celoten proces pa poganja in hrani najini kreativni življenji.
Nekje sem zasledila, da je vesolje pomembna tema vajinega zadnjega albuma Backspace Unwind, prav tako pa je predstavljalo inspiracijo za nekatere starejše albume. Uporaba glasbenih elementov za ustvarjanje občutkov globine in brezmejnosti zagotovo prežema melodije zadnjega albuma. Zakaj je vesolje za vaju tako velikega pomena?
Ko sva leta 2009 ponovno obudila Lamb in nato naslednje leto začela s pisanjem in snemanjem, sva lahko na projekt Lamb gledala z drugačne, sveže perspektive, kar nama je omogočalo objektiven vpogled v najino preteklo delo – kaj je zares dobro delovalo in s čim sva morda malce zavila z začrtane poti. Ugotovila sva, da je takrat, ko je vse skupaj odlično delovalo, najin zvok odlikovala nekakšna razgaljena razredčenost, zato so se najine misli začele pogosto vračati k prvemu albumu. Ko sva začela ponovno ustvarjati, sva se torej skušala držati pravila “manj je več”. Če določen zvok ni bil potreben, sva ga izpustila in enako sva začela početi tudi pri pisanju besedil. Na zadnjem albumu je tudi več referenc na vesolje, kar je, kot si opazila, preraslo v temo. Kot tekstopiska obožujem idejo izstopanja iz naše običajne resničnosti oziroma dvigniti se iz življenja in ga opazovati z razdalje.
Vajina besedila so pogosto precej globoka in skoraj filozofska – dober primer predstavlja besedilo pesmi What Makes Us Human. Kako pri tebi poteka proces pisanja? Se ukvarjaš z vključitvijo kakšnih posebnih sporočil, ki jih želiš posredovati poslušalcem?
Pri pisanju tekstov za zadnji album me je še posebej navduševala tretja perspektiva, oddaljena glediščna točka na življenje. Ne z namenom odcepitve od osebne perspektive, temveč z namenom iskanja novih in drugačnih pogledov na stvari. Mislim, da What Makes Us Human kar dobro povzema to idejo, saj se skozi verze podajava v “drobovje” človeške narave in medosebnih stikov, refren pa nas nato izstreli v vesolje, v perspektivo planetov, ki od daleč opazujejo, kaj nas dela to, kar smo.
Kako se je skozi leta vajinega skupnega dela spreminjal nabor instrumentov in pristopov k ustvarjanju glasbe? Kateri so bili glavni razlogi za tovrstne spremembe?
O ja, od najinih začetkov se je vse drastično spremenilo! Spomnim se, da sva svoj prvi album ustvarila na eni od zgodnejših različic postaje Cubase in starem Atariju. Zvok je bil posnet na opremi s štirimi kanali, od katerih so delovali samo trije. Dandanes seveda ni mej ob razpoložljivi tehnologiji, saj lahko do katerekoli funkcionalnosti dostopaš prek mnogih programskih dodatkov (vtičnikov). Vse spremembe, ki so se zgodile, so bile rezultat prav tega. Je pa seveda nujno poudariti, da ni tehnologija tista, ki naredi album. Pomembne so dobre ideje, zvesto sledenje svojim željam ter upoštevanje dejstva, da se lahko v kopici tehnoloških pripomočkov hitro izgubiš.
Večkrat sem zasledila, da so nekateri uvrstili Lamb v trip-hop zvrst, kar je precej napačno ali pa vsaj poenostavitev vajine glasbe. V čem vidita razlog za popularnost te uvrstitve?
O ja, popolnoma se strinjam, da je taka uvrstitev povsem napačna, če sem pa malce bolj prizanesljiva, pa bi tudi sama rekla, da gre za pretirano poenostavitev. Zares ne vem, zakaj nekateri čutijo potrebo po uporabi takih kategorij, še posebej, če to počnejo tako nenatančno. Sama zaznavam takšno početje kot lenobo novinarjev ali pa zgolj enostavno potrebo po predalčkanju izkušenj, ker jih naredi bolj “prebavljive” za množice.
V enem od vajinih prejšnjih intervjujev sem zasledila, da je vinilka Transfatty Acid posebna mešanica treh starejših skladb. Vsekakor imata v svojem repertoarju izjemno širok spekter skladb med katerimi sta lahko izbirala. Sta imela med ustvarjanjem Transfatty Acid v mislih specifične kriterije, po katerih sta izbirala skladbe?
Mislim, da se je odločitev za izbiro omenjenih skladb ponudila sama od sebe, saj sva si ravno te skladbe že dolgo želela ponovno interpretirati. Transfatty Acid je bil podvržen naravni metamorfozi med večletnim igranjem v živo in je v tem procesu postal kar nekakšna pošast ;). Zazdelo se nama je prav, da zadevo posnameva in izdava kot samostojen album. B stran originalnega albuma sva želela prenesti na višjo raven, prav tako pa je Lullaby (Fear of Fours) potrebovala bolj svežo in naravno vokalno plat.
Za skupine s tako dolgim stažem je logično, da se s časom spreminjajo in razvijajo. Kaj se je od vajinih začetkov najbolj spremenilo?
Mislim, da se največja sprememba nanaša na dejstvo, da sva odrasla. Ko je bil Lamb še v svojih povojih, sva bila zelo mlada in naivna. To seveda ne pomeni, da sva zdaj stara in cinična! Zdi se mi, da so zrelost in vse izkušnje, ki sva jih pridobila, kvečjemu prinesle več lahkotnosti in ustaljenosti, kot sva je kadarkoli imela.
Po vseh teh letih še vedno ustvarjata neverjetno glasbo, energija med vama pa je naravnost fantastična. Kako vama uspeva?
Najlepša hvala. Mislim, da sem vse skupaj dobro povzela v prejšnjem odgovoru. Pomembno je, da neprestano razbijaš svoja ustaljena prepričanja in vedno znova pretresaš svojo vlogo v svetu. Že zelo dolgo sva na skupni poti, na kateri sva doživela nemalo neverjetnih dogodivščin in še vedno se ob vsem skupaj izredno zabavava. Predvsem pa obožujeva svoje delo in mislim, da je to daleč najboljši razlog za nadaljevanje najine skupne poti.
Kje vidita Lamb čez 10 let?
Nimava nobenih posebnih pričakovanj. Pustimo času, da pove svoje.
Najlepša hvala za vajin čas in odgovore! Komaj čakam, da se srečamo v Kinu Šiška!
Pridružite se nam 3. marca v Kinu Šiška, kjer bosta Lou in Andy zagotovo očarala tudi v živo.
Be there or be square!
