“Z albumom Remember Roses sva želela najine poslušalce postaviti v kinematografski svet.”
Lola Marsh je gotovo ena najprikupnejših pop-folk senzacij zadnjih let. Njene melodije povzročajo val sreče in vsakič, ko zapoje, se sladko stopiš. Prevzame te s svojo lepoto in igrivim značajem. Je polna razburljivosti in presenečenj. Ko se enkrat prikrade v tvoje srce, tam ostane za vedno.
Toda Lola Marsh nima spola. Prej bi lahko rekli, da je neustavljiva energija, ki jo napajata talentirana in izjemno simpatična Yael Shoshana Cohen ter multiinstrumentalist Gil Landau. O očarljivosti benda smo se lahko prepričali že pred dvema letoma na razprodanem koncertu v mali dvorani Kina Šiška, kjer sta nas Yael in Gil v solo izvedbi popeljala predvsem skozi skladbe s prvega EP-ja “You’re Mine”. Po nenehnem koncertiranju po Evropi in ZDA, je zasedba junija povila še prvenec Remember Roses, ki ga bo domačemu občinstvu podala v soboto, 21. oktobra, v Kinu Šiška.
Zdravo Yael, živjo Gil. Kako sta? Kje sem vaju ujela med odgovarjanjem na moja vprašanja za Radio Terminal? Mislim, da lahko mirno rečemo, da sta zagotovo ena najaktivnejših glasbenikov tega trenutka, zato bi ugibala, da sta najbrž nekje na poti ali v kakšnem studiu.
Dejansko sva ravno na letalu z Dunaja v Frankfurt. Jutri nastopamo na festivalu in se tega zelo veselimo. Zadnje obdobje je bilo res zelo zaposleno – pred nekaj meseci smo izdali prvi album, zdaj pa ves čas letamo po Evropi in ZDA. Vsekakor je turbolentno in vznemirljivo obdobje.
Poletje je bilo za vaju še posebej pestro. Junija je izšel vaš prvenec Remember Roses, z bendom ste nastopili na mnogih poletnih festivalih doma, drugod po Evropi ter celo v ZDA in Kanadi. Bi lahko izbrala nekaj najbolj norih trenutnov zadnjih mesecev? Sta si med tem vzela kaj časa za počitek?
Vsekakor. Trenutno je za nas zelo zaseden, a prijeten čas, poln avantur in izkušenj. Med najlepše spomine zadnjega obdobja bi gotovo šteli nastop na avstrijskem festivalu Bluebird, kjer smo spoznali The Villagers in ugotovili, da na Dunaju spimo v istem hotelu. Nato smo do petih zjutraj sedeli v hotelskem preddverju ter peli irske in izraelske narodne pesmi. To je bil večer brez kakršnega koli cinizma, le spokojnost je bila v zraku.
Nedavno sva si vzela tudi nekaj pavze. Gil je letel na Filipine, Yaeli pa v New York. Čutila sva, da to nujno potrebujeva in vrnila sva se polna nove energije.
Katera je vajina prva skupna pesem? Se je proces pisanja skladb kaj spremenil od ustanovitve Lole Marsh do zdaj?
Prva pesem, ki sva jo napisala skupaj je “Waitress”. Nastala je na najinem tretjem srečanju in seveda govori o času, ko je bila Yaeli natakarica v Tel Avivu.
Proces pisanja pesmi se niti ni toliko spremenil. Zdaj si morda postavljava več izzivov in preizkušava različne metode – včasih začneva z besedilom, včasih z “groovanjem” na bobnih. Navdih poskušava iskati z različnimi instrumenti.
Tipično vprašanje, vendar nas res zanima: kako je potekalo ustvarjanje albuma? Kakšna okolja in dogodki so najbolj vplivali na ta proces? Je bila večina skladb napisanih v istem časovnem obdobju?
Pesmi na albumu so plod najinega šestletnega sodelovanja. Izbrala sva tiste, za katere čutiva, da najbolje odražajo to, kar sva danes. Veliko skladb je bilo pri tem opuščenih.
Ustvarjanje albuma ni bilo lahko, predvsem zaradi turnej, nenehnega potovanja in nasploh zasedenega urnika. Težko se je bilo prilagoditi studijski energiji, ko smo se vrnili s turnej. Album smo v resnici posneli kar “po poti”. Morava priznati, da nama je snemanje prvega albuma kdaj povzročalo tudi nekaj nervoze in občutke ujetosti. So bili deli, ko smo se zmedli in se vrteli v začaranem krogu. Smo se pa o samem procesu veliko naučili ter doživeli čudovite, celo čarobne trenutke. Zadovoljni smo z rezultatom in končno lahko svojim poslušalcem na koncertu ponudimo tudi nekaj oprejemljivega, kar lahko odnesejo domov.
Imata občutek, da se je za vaju osebno in za Lolo Marsh v celoti kaj spremenilo odkar ste izdali prvi album?
Zaenkrat je še nekoliko prezgodaj, da bi karkoli rekli. Smo pa opazili, da ljudje prihajajo na naše koncerte nekoliko bolje “pripravljeni”, saj lahko že predhodno okusijo del najinega sveta. Občutek, da smo ustvarili nekaj takšnega in da to lahko ljudje slišijo ne le na koncertih, ampak tudi v svojih intimnih okoljih, je neverjeten.
Ko je album izšel, sem bila ravno na potovanju. Digitalno kopijo sem kupila tik pred 3,5-urno vožnjo z avtobusom. Doživela sem tisto “znamenito” filmsko sceno, ko oseba zamišljeno stremi skozi okno, se zasanjano sprehaja globoko po svojih mislih in rešuje še tako (na videz) velike eksistencialne probleme. Medtem se v ozadju seveda predvaja skrbno izbrana pesem, primerna prizoru.
Zdi se mi, da bi album Remember Roses lahko bil popolna glasbena podlaga za skoraj vsake vrste avanturo ali stanje duha. Brez dvoma te popelje na brodolom po spominih, v sanjarjenje o prihodnosti ali v kakšen dramatičen filmski prizor.
Kakšnemu filmu bi bil po vašem mnenju celoten album idealna glasbena podlaga?
Kot prvo, kar si napisala nama zelo laska. Vesela sva, da si imela posebno izkušnjo z albumom. To je verjetno eden od najinih ciljev, ko ustvarjava glasbo… Z albumom sva želela najine poslušalce postaviti v kinematografski svet, kjer bi se počutili, kot da so dejansko v filmskem prizoru, ki jim je všeč. Težko opiševa, kakšen bi bil film s to glasbeno podlago, vendar očitno bi moral biti nostalgičen, z veliko dramatičnih scen. Melanholičen, vendar predvsem romantičen.
Celo vizualna podoba albuma spominja na veliko avanturo. Je za naslovnico kakšna posebna zgodba?
O naslovnici sva začela razmišljati v zadnji fazi snemanja. Vedela sva, da želiva nekaj kinematografskega, nekaj, kar bi dajalo občutek, da prihaja z nekega drugega sveta.
Nato sva spoznala talentiranega mladega oblikovalca Tala Baltucha. Poslušal je plato in bil navdihnjen z besedilom pesmi “In Good Times”. Pokazal nama je delo odličnega ameriškega slikarja Boa Bartletta in predlagal, da bi se z naslovnico navezali na eno od njegovih stvaritev. Umetnik je bil za, ustvarili smo to naslovnico in vsi smo zelo ponosni nad tem, kako je izpadlo.
Kaj pa vaju trenutno najbolj navdihuje pri ustvarjanju glasbe?
Morda se sliši klišejsko, vendar navdihuje naju resnično vse. Smeh dojenčka na ulici, zaljubljen par v kavarni, nočne more, filmi, knjige in seveda glasba. Nenehno se trudiva biti obkrožena z novo glasbo.
V Ljubljani sta že nastopila pred dvema letoma, ko sta s samostojnim koncertom razprodala Šiškino Komuno. Kakšni lepi spomini s tega koncerta, ki jih lahko delita z nami?
Zelo se veseliva, da se vračava v Ljubljano in Kino Šiška. Spomniva se, da so bili ljudje zelo odprti vse od prve skladbe in so ustvarjali čudovito energijo. Spomniva se tudi, da je bilo veliko mladih na koncertu tisti večer. Prepričana sva, da bo tokrat podobno in zelo se veseliva, da bova lahko znova nastopila v odličnem Kinu Šiška.
Eva Kristina Filipčič
