Zaslišanje: Alexis Taylor – Hot Chip

 

Na sklepni dan Frequency festivala Hot Chip zamujajo na intervju, zato so nestrpni, ker ko se končno pripeljejo, jaz še govorim z The Jezabels. Po dolgi vožnji z Nizozemske bi bili pač radi vse kje drugje kot v medijskem centru. Ampak se v tipični angleški maniri zadržijo in vljudno počakajo.

Svojih deset minut nam nakloni Alexis Taylor, pevec in gonilna sila kolektiva, ki se kasneje na odru izkaže kot sila razigrana in utečena plesna poslastica ter zagotovo en od vrhuncev festivala.

Za utrujeno bitje nasproti sebe kar avtomatično izleti vprašanje, če je pojanje po festivalih res nujno zlo in katere so pozitivne strani, zaradi katerih jim to sploh uspe preživet. ‘Vidimo in spoznamo veliko izvajalcev, katerih drugače ne bi, poleg tega pa igramo velikim množicam. S sprehodom po vsakem festivalu vsaj malo začutimo državo, v kateri smo, saj jih drugače ne vidimo veliko.’ Ena od teh držav je bila tudi Rusija, katero so obiskali pred leti in kjer še vedno nastopa zelo malo zahodnjakov. Z antipropagando, zakuhano s strani Putinovega režima v zadevi Pussy Riot, se gotovo stvari vračajo na začetek? ‘Ja, vsekakor, to me silno žalosti.’ Spomnimo se, kako je skoraj celotna glasbena industrija vstala v ogorčenju in pokazala s svojim kritičnim prstom na ta primer kršenja svobode govora. Je v glasbi manjkalo uporništvo te vrste? Alexis odgovori, da o tem ni razmišljal, ker sami niso angažiran in političen bend, da pa je temu mogoče res tako. Ampak da če bi se ozrl po svetu, bi jih našel kar precej, sle da očitno niso tako medijsko izpostavljeni.

Če je šlo pri njihovem ruskem nastopu zgolj za delno pionirstvo, pa zagotovo orjejo ledino s tem, da so en od bendov, ki bo igral na prvem Coachella festivalu na ladji? ‘Super je, da so nas izbrali in da smo se našli v družbi s Pulp, Sleigh Bells, Jamesom Murphyjem in ostalimi. Z navdušenjem pričakujemo to dogodivščino in obisk krajev kot so Bahami, Jamajka in ostali. Za vse nas bo to povsem nova izkušnja, glasbeno popotovanje na križarski ladji’. Tam se bodo torej pomešali mnogi žanri, kot je za festivale pač značilno, Hot Chip pa vseeno uvrščamo pod plesno glasbo, ki je zavzela svet. S čimer seveda ni nič narobe, jim pa morda moti, če se znajdejo v istem loncu kot David Guetta, Swedish House Mafia in Skrillex? ‘Če nas ljudje vidijo znotraj tega žanra, ni nič narobe, saj obstaja cela paleta različnih stilov. Naša glasba zveni povsem drugače in ima drugačen namen in izvor. Korenine ima v hip hopu, soulu in discu, tako da o Hot Chip nikoli ne razmišljam samo kot plesnem bendu’.

Priznam, da je bilo to vprašanje malo provokativno, a Alexis se ni vznemirjal. Jasno je, da cela njihova diskografija precej pestra, z zadnjim albumom ‘In Our Heads’ pa so še toliko bolj v pop vodah in komadi so vsaj toliko kot za plesišča primerni tudi za poslušanje v dnevni sobi. Po zvoku deluje sproščeno, mehko in poletno. Je to direkten odsev življenja članov skupine? ‘Mislim, da je naša glasba na splošno nežna in poletna, všeč so nam svetli in pisani zvoki, ki niso agresivni. V besedilih pa po mojem mnenju ni zasledit kakšne posebne mehkobe.’ Razloži mi še, da so glede zvoka in komadov znotraj skupine precej uskajeni, da so jim všeč podobne stvari, zato vse skupaj dobro funkcionira in ni večjih razhajanj. Skozi leta so tudi našli idealen način dela, saj so začeli s snemanjem na kasetar, sedaj pa jim tehnologija omogoča, da določeno pripravo naredijo vnaprej, saj se zametke in dele pesmi pošlje vsem članom prek interneta. Je bila pa vseeno zadnja plošča narejena pretežno v studiu, celo bolj kot katera koli prej. Prizna, da se v studiu res radi igrajo in zato producirajo tudi precej drugih glasbenih projektov ter svoje solo izdelke, veliko pa nastopajo tudi kot DJ-ji.

Pred kratkim so zamenjali tudi založnika plošč ter pribežali v gnezdo Domino Records, trenutno ene najuspešnejših in najbolj priljubljenih neodvisnih hiš. ‘Po prodaji EMI-ja je precej ljudi, s katerimi smo delali, dobilo odpoved, tako da ni bilo več domačega vzdušja. Prosili smo za prekinitev pogodbe in sami naredili ‘In Our Heads’, dokler ni bila končana, je nismo pokazali nikomur. Tako smo jo nesli na Domino, kjer sem nekoč delal, kupoval veliko njihovih plošč in kot skupina uživali njihovo podporo že od samega začetka, ko so se potegovali za podpis pogodbe z nami, a jih takrat nismo izbrali. Na koncu se je pa očitno vseeno izšlo (smeh)’.

Pogled na oder v sedmerici razkrije nov obraz – za bobni sedi Sarah Jones, ki smo leta 2010 gledali v Kinu Šiška z njenimi , letos pa smo jo na Rock Otočcu pogrešali na istem stolu. Alexis zavrne moje obtožbe o kraji: ‘Nismo je ukradli, še vedno igra z njimi in tudi drugimi izvajalci. Mogoče je ni bilo na vašem festivalu, ker je šlo za en sam koncert in ni hotela pretrgat turneje z nami. Kolikor vem, se bo vrnila k njim, bi jo pa radi zadržali čim dlje.

Za konec se ustaviva še pri olimpijskih igrah. Glede na to, da so Hot Chip iz Londona in da sta bili tako otvoritvena kot zaključna slovesnost poklon britanski glasbi, me zanima, če so bili povabljeni k sodelovanju. ‘Pri slovesnostih nismo sodelovali, smo pa bili udeleženi pri tekmovanju v namiznem tenisu. Iz zvoka žogic smo posneli ritmično podlago, čez to pa še melodijo. Pesem so vrteli v dvorani, kjer se je odvijal turnir, nekaj dvobojev smo si tudi ogledali’. Slovesnosti sta se mu zdeli zabavni, čeprav mu vse tudi ni bilo všeč. Njegov favorit je bil Russell Brand, saj je v tem videl odmik od povprečja in poizkus nečesa bolj drznega. Populizem pač nima veliko skupnega s Hot Chip.

Po pogovora me Alexis vpraša, če si lahko ogleda moj snemalnik. Da je imel sam podobnega, samo z drugačnimi vhodi in … No, pri podrobnih tehnikalijah me je izgubil, je bilo pa lepo videt, da se je končno razživel. Zaljubljen v glasbo, pač, vse ostalo je obrobno in nujno zlo.

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.