Radio Terminal V Živo
Zaslišanje: Frank Turner
,

Zaslišanje: Frank Turner

Frank Turner se z bendom The Sleeping Souls prvič predstavlja slovenskemu občinstvu. “Škoda, da sem se tako pozno zbudil, res sem si želel še malo ogledati mesto,” nam reče. “Ampak včeraj smo žurali v Budimpešti…Palinka, stari, ta šit je zakon!” se zasmeji.

Sproščen in nasmejan ter s kratkimi in jasnimi odgovori, ki jih vsake toliko, bolj iz navade, kot zaradi izražanja neke emocije, zabeli s kakšno sočno kletvico. Frank Turner je eden tistih pevcev, ki se najbolje počuti na turnejah, ko se poveže z občinstvom. “Za vas sem pripravil res fantastičen šov, začeli bodo “Ducking Punches” in “Andrew Jackson Jihad”, ki jih naravnost obožujem, nato pa se bomo zabavali – rokenrol bo! Pa zapel bom komad v slovenščini…no vsaj poskusil bom!,” izstreli in napravi zmagovalno pozo. Poskušamo izvedeti, kateri komad to bo, vendar ostane skrivnosten. “Pravkar mi ga prevajajo. Ne pričakujte preveč. Morda bo zanič…bo pa zabavno. Se bom potrudil!”

Nadaljnje nam pove, da obožuje turneje in da je snemanje albumov v studiu precej stresno delo. “Visiš zaprt v tisti kleti in snemaš stalno po istem taktu…ni zabavno. Na turneji pa se lahko sprostim, uberem drug ritem, na novo predelam komade, lahko jih upočasnim, pohitrim….plus tega pa spoznavaš nove ljudi!

S tem nam da iztočnico za naslednje vprašanje – od kod hudiča črpa vso to energijo in karizmo, ki jo nato izstreli med publiko, ko nastopa? Pravi, da ne ve, vendar pa da je v mladosti obiskoval nastope hardcore punk bendov, kot je “Sick Of It All”, ki so nanj pustili vtis s svojimi nastopi polnimi intenzitete in energije, zato meni, da je edino prav, da so nastopi v živo takšni. Že med intervjujem oblečen v kratko majico pravi, da mu je smešno gledati nekatere indie bende, ki se na odru pojavijo v jaknah, saj zanj to pomeni, da se ne trudijo dovolj, da bi zmotivirali občinstvo.

Kaj pa posluša medtem, ko potuje iz kraja v kraj? “Če le lahko, poslušam več različnih izvajalcev. Zadnje čase mi je izjemno všeč Sam Cooke, njegov album “One Night Stand at Harlem Square, je je**no briljanten. Pred kratkim pa sem odkril tudi folk pevca Willa Varleya, ki je sicer šele na začetku poti, je pa fenomenalen!

Obesimo se na omembo hardocre punka in ga povprašamo o še eni njegovi glasbeni ljubezni – metalu, predvsem Iron Maidnih. Takoj nam ponosno pokaže tetovažo v čast skupine, ki jo ima nad gležnjem in pove, da s skupino Möngöl Hörde, ki jo sestavljata bobnar Ben Dawson (nekdanji član skupine Million Dead, v kateri je ustvarjal tudi Frank) ter klaviaturistom skupine Sleeping Souls, Mattom Nasirjem, ustvarja prvi studijski album. “Ta sicer ne bo čisto metal…bo pa veliko ‘trši’ od stvari, ki jih ustvarjam sam. In album bi moral luč sveta ugledati že enkrat letos…upam!”

Lahko kmalu pričakujemo tudi njegov novi solo album? Tape Deck Heart je bil odlično sprejet in zagotovo so pritiski veliki? “Z bendom bomo na turneji še do konca poletja. Potem pa se bomo zaprli v studio in naredili novo plato predvidoma do konca leta. Pišem nov material, tekom turneje, tako da imam veliko že pripravljenega.”

Kako gleda na trend streamanja albumov? Bo tudi sam pripravil stream nove plate? “Zadeva je zanimiva, zdi se mi dobro, da poskuša glasbena industrija najti nove načine, kako prodajati glasbo. Internet je tu, podrl je stare modele prodajanja glasbe, zato industriji ni ostalo drugega, kot da se prilagodi. Ne zanimajo me toliko poslovni modeli kot glasba sama…če bom le nekako preživel z glasbo ne vidim problema tudi v piratstvu oziroma nelegalnemu posredovanju glasbe. Žal mi je, da se debato glede piratstva že od samega začetka prikazuje kot boj med glasbeniki in fani. To je je**no neumno, vsi namreč hočemo dobro, da bendi posnamejo dobre plate, ki bodo fenom všeč.”

Zaključimo z vprašanjem, če bo poleg ‘njegovega’ piva Believe, ki je luč sveta ugledal leta 2012, v slogu raznih glasbenih izvajalcev izdal še kakšen produkt z njegovim podpisom. “Piva zagotovo ne,” reče, “alkohola je bilo za eno življenje preveč,” prizna – in res, na mizi, za katero smo pripravljali intervju ni za rokerje stereotipnega piva, ampak Coca-Cola in voda. “Pripravljam pa knjigo, nekakšen dnevnik s turnej. In materiala s poti imam – po 16. letih oziroma 9. kot samostojni izvajalec – res veliko!”

Frank se nam zahvali za prijeten pogovor. V slovenščini. Res se je dobro naučil reči “Hvala”, naglasa skoraj ni. “Je pa to edina beseda, ki zaenkrat znam,” se zasmeje. Zato mu predlagamo še eno. “Nice girls – lepa dekleta”. “Super,” se zareži.