Radio Terminal V Živo
Zaslišanje: Emika

Zaslišanje: Emika

Malo kateri izvajalec si še vzame toliko časa in se tako posveti fanom po koncertu, kot je to po nastopu v Kinu Šiška v okviru Indekša storila Emika. S širokim nasmeškom se je fotografirala z vsakim, ki jo je za to prosil, in se navdušeno podpisovala na svoje albume. Nato pa si femme fatale elektronske glasbe vzela še nekaj časa za klepet o tem, kje so najboljše žurke, o tem ali je DJ-stvo še vedno predvsem poklic za moške, ter o različnih pogledih na seksualnost. Popolnoma nas je navdušila s svojo skromnostjo in preprostostjo.

RT: Del tvoje družine prihaja s Češke, živela pa si v Veliki Britaniji in v Berlinu. Kje se odvijajo najboljši žuri?

Emika: V mojem studiu! (smeh) V studiu v Berlinu imam ogromno vinilk in vsake toliko povabim svoje prijatelje DJ-je, da rolajo glasbo z mano. Sicer pa obožujem žurke, ki se odvijajo doma in pa garažne žurke. Te so bile včasih v Veliki Britaniji zelo popularne. Sicer pa je odvisno, kaj si človek želi. Če se želiš zares napiti in biti buden do jutra tri noči zapored, potem je Berlin idealno mesto. A zame je to včasih prenaporno – velikokrat ljudje le pijančujejo in ne uživajo v glasbi. Meni pa je glasba pomembna – če ne bo na žurki dobre glasbe, tudi mene ne bo tam.

RT: Kakšno glasbo pa najraje poslušaš na žurkah?

Emika: Najraje poslušam dub – v Berlinu so najboljši dub žuri, ki se imenujejo Wax Treatment – všeč pa sta mi tudi deep house in počasen seksi house. Oziroma komadi, ki izhajajo iz časa, ko je hip-hop začel prodirati v house glasbo. Ni pa mi toliko všeč minimal.

RT: Kako pa je berlinska DJ scena vplivala na tvojo glasbo?

Emika: Ko sem prvič prišla v Berlin, je mesto name izjemno vplivalo – takrat so namreč na sceno prodirali DJ-i kot je Ben Clock, izjemno popularen pa je postajal tudi klub Berghain. Še pet let nazaj si lahko v Berlinu šel kamorkoli…in bilo je kul! Danes pa vidim določen problem v stvareh, ki so preveč popularne, saj s tem izgubijo nek prvinski žar. Poleg tega pa je vse preveč…resno in profesionalno. Sama sem precej zaposlena z ustvarjanjem, zato grem v Berlinu le malokrat ven in velikokrat me tamkajšnji DJ-i dolgočasijo, saj še nimajo izoblikovanega svojega lastnega stila. No, še sreča, da so nekateri “izvirni kreatorji” berlinske tehno scene še vedno močno prisotni in ustvarjajo dobro glasbo!

RT: Katere izvajalce pa imaš naložene na svojem mp3-ju oziroma iPodu?

Emika: Trenutno mi je izjemno všeč newyorški band Blood Orange – mislim, da so ravnokar izdali drugi EP. Zelo mi je všeč tudi FKA Twigs. Sicer pa…poslušam tudi veliko indie glasbe kot so Talking Heads in Yeah Yeah Yeahs ter Davida Bowieja in Terenca D’Arbyja.

RT: Na albumu Dva (oziroma Diva kot ime izgovarjajo Britanci) pa si priredila tudi Wicked Games Chrisa Isaaca. Imaš poleg njega še kakšne priljubljene izvajale iz 90. let?

Emika: O…katero pesem sem že pela včeraj? Freed From Desire? Kdo že to izvaja?

RT: Gala.

Emika: Da, Gala! Kaj se je zgodilo z njo? Mislim, da je imela še en dober komad…pa Rhythm Is A Dancer! Odlična pa je tudi Sinead O’Connor…

RT: Pa pojdimo nekoliko v preteklost. Med drugim si igrala klavir in študirala kompozicijo. Kdaj se je zgodil preskok v elektronsko glasbo?

Emika: Mislim, da sem bila stara 13 oziroma 14 let in zelo rada sem poslušala radio. Spomnim se, da sem poslušala “China Girl” od Davida Bowie-ja in spraševala očeta o glasbeni produkciji ter vseh “čudnih zvokih”, ki sem jih slišala v tem komadu. Razložil mi je, kako se poteka miksanje glasbe in produkcija albuma. Ko sem bila stara 14 let pa me je zelo začel zanimati hip-hop in dobila sem službo v prodajalni CDjev. V hip-hopu pa je veliko “samplov” iz klasične glasbe ter tudi jazz-a, ki so me navdušili in spodbudili, da sem začela snemati doma…z vsem, kar sem imela takrat na razpolago! Nato sem si sposodila še mikrofon…in tako se je začelo.

Nato sem šla na univerzo, kjer sem študirala kreativno glasbeno tehnologijo, hotela sem namreč delati kot producentka v studiu. Vendar pa smo med prvimi predavanji imeli zelo težek predmet o znanosti zvočne kreativnosti…o čemer pa nisem vedela ničesar! Celo leto smo se ukvarjali z vprašanjem kaj je zvok in kaj je glasba. Predavanja so vplivala na moja osnovna prepričanja o glasbi. Vendar pa v tem obdobju nisem veliko ustvarjala.

Ko sem končala s predavanji na univerzi pa sem začela koščke vnovič sestavljati skupaj…in pričela ustvarjati glasbo, kot jo ustvarjam še danes.

RT: Si bila na univerzi med najbolj priljubljenimi? So te klicali, da prideš DJ-at na privatne žurke?

Emika: Neee….žal je bilo okoli mene veliko piflarjev, nesocialnih ljudi. Dostikrat sem se počutila osamljeno. Mislim, da ljudem nisem bila všeč, saj sem imela ambicije, da postanem producentka, hkrati pa sem znala peti in igrati inštrumente. Pa še ženska…ki ima mnenje! (smeh) Mislim, da sem zaradi tega vsem šla malo na živce in da sem veljala za čudno.

RT: Pa misliš, da je DJ-evstvo še vedno bolj moški poklic, da je težko biti DJ-ka?

Emika: Ne, ni težko…ni pa običajno! Vsakdo je lahko DJ, mali otroci so lahko Dj-i, saj imamo danes tudi programe za miksanje glasbe na telefonih! Če bi bilo več žensk v tem poklicu, bi bilo to nekaj povsem normalnega, tako pa ni. Veliko žensk pa tudi pade v past, v kateri mislijo, da morajo biti seksi, da so uspešne…ker le malo žensk uspe, ne da bi poudarjale seksapilnost. Zaradi tega pa izgubljajo spoštovanje, ne da bi se tega pravzaprav tudi zavedale…to je postalo nekaj povsem običajnega v glasbeni industriji. Pomembno pa je, da se tudi v Dj-stvu vprašaš, kaj želiš sporočati ljudem oziroma na kakšno spiritualno pot jih želiš popeljati s svojo glasbo.

RT: Vendar pa je veliko seksapilnosti tudi v tvojih videospotih…ali doda ta vizualna komponenta kakšno dodano vrednost tvoji glasbi?

Emika: Res je. Doda senzualnost in ženskost. Kot ženska lahko dodam s senzualnosjo in seksapilnostjo nek drugačen element v glasbo in s tem pripomorem k njeni pestrosti. Na sceni je toliko moških, ki ustvarjajo glasbo, ženske pa…so zelo mlade punce, stare 18 oziroma 19 let, ki ustvarjajo nekje do 22 leta, nato pa za glasbeno industrijo niso več zanimive. Jaz, ki sem starejša in sama ustvarjam glasbo, pa lahko še vedno popestrim glasbo s svojo ženstvenostjo. In ljudem je očitno to všeč. S seksom v videih pa se tudi želim približati ženskam s svobodo izražanja – iti moramo namreč preko tega, da se objektivizira žensko goloto in seks. V zgodovini je namreč tako, da je tipični gledalec moški in vsa umetnost (recimo baročne ali renesančne slike) je bila ustvarjena za moški okus. Jaz pa hočem nasprotno. Biti ženska in gledati na umetnost iz ženske perspektive.

RT: Imaš raje koncerte ali raje ustvarjaš v studiu?

Emika: Težko vprašanje, saj eno ne gre brez drugega. Na koncertih kot je ta, ki sem ga imela v Kinu Šiška, ša dobivam ideje in se učim…od svojih fanov. Celoten zadnji album sem ustvarila med zadnjo turnejo. Vseeno pa obožujem tudi studio, saj se v ustvarjanju glasbe počutim zelo udobno oziroma sproščeno.

RT: Morda še to: kaj lahko od Emike pričakujemo v prihodnosti?

Emika: Ustvarjam novi album, imenoval se bo Tři, pripravljam pa tudi šov, kjer se bodo mešali elementi baleta z moderno glasbo!