Radio Terminal V Živo
Zaslišanje: Cat Power
,

Zaslišanje: Cat Power

Intervju s Cat Power, ki v solo izvedbi na koncert v Kino Šiška prihaja 10. septembra

Chan Marshal oziroma Cat Power v Slovenijo prihaja prvič. Solo, brez spremljave, zato tudi slovenskemu občinstvu ne bo mogla predstaviti prav vseh skladb iz repertoarja, kot mi je pojasnila že na začetku najinega telefonskega pogovora. Bo pa zato predstavila pester izbor, obljublja namreč komade, ki spadajo, kot so to poimenovali organizatorji dogodka, v kalejdoskop, ki obsega ”od mešanice punka, folka in bluesa” do spogledovanja z elektronskimi ritmi.

Na njihovo vabilo, naj pride v Ljubljano se je z veseljem odzvala, saj kot pravi že dolgo ni doživela publike v neki novi državi, z leti je namreč koncertirala na precej ustaljenih lokacijah. Zato tudi ne ve, kaj lahko pričakuje od slovenskega občinstva zdaj, ko bo začela s turnejo po Evropi in Balkanu. Pove pa, da bodo tisti, ki poznajo njeno glasbo navdušeni, saj bo na odru delovala sproščeno, pomirjujoče. Takšna je zvenela že med pogovorom. Sproščena, zadovoljna z življenjem, umirjena. Morda je, kot pravi, k temu prispevalo rojstvo otroka lansko leto, morda to, da ima pred nastopi navado meditirati ali pa zgolj to, da se je odločila, da bo v temelju spremenila svoje življenje potem, ko se je leta 2012 znašla na robu smrti. »Zdravniki niso vedeli kaj se z mano dogaja, tudi sama sem mislila da bom umrla za srčnim napadom, izkazalo pa se je, da gre za krvno bolezen, ki je povezana s prekomernim pritiskom oziroma stresom.«

A to še zdaleč ne pomeni, da Chan ignorira svet in vse probleme, ki smo jim izpostavljeni. Prav nasprotno. Če jo spremljate na družabnih omrežjih, predvsem na Facebooku veste, da je tako politično kot tudi drugače družbeno zelo aktivna – spregovorila je med drugim o streljanju na temnopolte v ZDA (Black Lives Matter), o izginutju temnopoltih deklic v Bronxu, o revščini. Se ji kot javni osebnosti zdi, da je to njena dolžnost? Nikakor. Tako pravi, je bila pač vzgojena; to, da opozarja na določene stiske ljudi ali svetovne probleme se ji zdi njena pravica, družabna omrežja pa rada izkorišča zato, ker se ji zdi že vsaka najmanjša možnost, da bodo ljudje takšne novice delili in s tem ozaveščali ostale okrog sebe, pomembna. Medtem, ko potuje po svetu zato tudi redno spremlja, kaj se dogaja v državi, kjer nastopa, v njeni okolici, ali kje so kakšne krize, in o tem obvešča občinstvo.

Pa je kdaj razmišljala o karieri političarke? Nekoč, predvsem v študijskih letih, ko je aktivizem in biti aktivist imelo nek smisel. Spominja se, kako so Beastie Boys, kot slavne medijske osebnosti, s pomočjo Dalai Lame v letu 1996 svetu odprli oči glede dogajanja v Tibetu. Chan je bilo nato še posebej pri srcu gibanje »Occupy«, razmišljala je tudi o ustanovitvi stranke »Occuparty«, ki bi imela sedež in se redno srečevala v Atlanti. Tudi predsedniška kandidatura se ji je zdela povsem mogoče, navsezadnje je pogoj v ZDA, da le dobiš 1000 glasov na državo, da te nominirajo. Ker je veliko koncertirala in posledično obiskala veliko držav, se ji ideja, da bi med tem zbrala še potrebne politične glasove niti ni zdela neuresničljiva. A ni se ji popolnoma predala. Tako je ostalo pri tem, da so ji nekateri prijatelji ob zares pomembnih dogodkih pomagali organizirati različne proteste, novo upanje v politiko, pa pravi, je dobila tudi s pojavom Bernieja Sandersa.

Vsake toliko jo srečamo tudi v svetu mode, pa v določenih filmih in na posebnih humanitarnih srečanjih. A Chan je v prvi vrst glasbenica. Zato sva se potem, ko naju je čas začel priganjati spet vrnila k tej in vprašanju, kdaj lahko pričakujemo nov album. Prihodnje leto, obljublja, snemanja namreč potekajo že eno leto in oblikujeta se dve plošči. »Ne vem še, katero bom izdala.« Posloviva se z obljubo, da bova pogovor nadaljevala prav kmalu, z odpiranjem še nekaterih tem – denimo stanja v glasbeni industriji in navideznega boja glasbenikov z mlini na veter, ki jih predstavljajo nekatere pohlepne glasbene založbe.