Asaf Avidan: “V nas je čustveni vulkan, ki lahko izbruhne kadarkoli”

En dan bomo stari mislili na vse stvari, ki bi jih lahko povedali,” je verz verjetno najbolj znan skladbe (One day/Reckoning Song) 36-letnega izraelskega izvajalca Asafa Avidana, ki jo je sicer leta 2013 v mainstream vode izstrelil DJ Wankelmut. Z grenkim priokusom lahko ta verz navežemo na ravnokar preminulega Leonarda Cohena. “Koncertiral sem z njim, trikrat sem prišel blizu tega, da bi se z njim srečal osebno in da bi se pogovorila, za prihajajoči januar pa sem imel že v mislih, da bi ga obiskal v Los Angelesu, saj sem vedel, da je bolan, a me je čas prehitel” pove Asaf. Cohenova glasba je zanj eden od dveh stebrov za glasbeno ustvarjanje oziroma to, kar z drugimi besedami lahko imenujemo glasbeni idol. Drugi je Bob Dylan. A ne, Asaf z nasmeškom odgovarja na naše vprašanje, ali bi si kdaj želel prejeti Nobelovo nagrado, tako kot jo je letos Dylan, “to ni moja želja, želim pa ustvarjati kompleksno, da bo moja glasba imela smisel, da bodo moja besedila ljudem pustila možnost razmišljati, da bom z njo širil določena sporočila.” Zato odkrito priznava, da ga to, kako so ga ljudje spoznali preko remiksa skladbe One Day pravzaprav jezi. “Celotno, kompleksno besedilo, je zreducirano na en ponavljajoč verz in kitarski sempl, skladba pa je seveda več kot to. ” In predvsem ko nekje nastopa prvič, tako kot tokrat v Sloveniji, ga vsi sprašujejo po njej. V državah, kjer je nastopal večkrat, pa je občinstvo že nekoliko odraslo oziroma doraslo v njegovo glasbeno ustvarjanje, zdaj ga poznajo tudi po ostalih skladbah – vzemimo recimo Love It Or Leave It ali čustveno nabito Gold Shadows iz istoimenskega albuma izdanega leta 2015.

To je njegov drugi solo album, pred tem je namreč nastopal z bendom The Mojos. Čeprav fante pogreša, pravi, da mu je po svoje zdaj lažje. “Že prej smo bili Asaf Avidan in The Mojos. Načeloma smo sicer delovali demokratično, a jaz sem bil kot ZDA v Združenih narodih – imel sem veto, bil sem diktator. Zakaj? Ker sem komponiral, ker je bilo moje ime v imenu benda. Odločal sem o vsem, predvsem pa v tem, kako bo potekalo ustvarjanje in snemanje glasbe. To se zdaj, ko sem odšel na samostojno pot, ni bistveno spremenilo.” Kako pa je na odrih? “Ja, tam pa…no, kadar imam turnejo, prek katere predstavljam album, se mi na odru pridruži bend. A zdaj sem v nekakšnem drugačnem obdobju. Bolje se počutim na intimnejših prizoriščih, čeprav pogrešam rock’n’roll. A če bi se moral jutri odločiti…bi ostal pri zdajšnjem formatu nastopanja.

In prav čustva je nekaj, kar Asaf preliva v glasbo, kar se vidi ne le v njegovih interpretacijah na odru, pač pa tudi v vseh ostalih videih njegovega nastopanja v živo, ki krožijo po spletu. Od kje vsa ta čustva? “Ljudje smo nabiti z njimi, v nas je pravzaprav čustveni vulkan, ki lahko izbruhne kadarkoli,” mi pove, “a v tem nisem nič poseben, res. Problem ljudi je le, da želimo vse preveč poenostaviti, da smo nagnjeni k preprostosti. Sam pa sem velik zagovornik kompleksnosti, poenostavitve sovražim. Tudi skozi glasbo, se moramo pogovarjati o kompleksnih problemih, ne pa biti na ravni Bieberja in Cyrusove, kjer je vse le zabava in ni nobenih čustev.

Tu trčiva ob politiko, saj se hočeš-nočeš, zaradi nje tudi na izvajalce dandanes gleda povsem drugače. Asaf prihaja iz Izraela, ki ga že desetletja razdira notranjepolitični konflikt, je pa tudi sin diplomatov. A kot je že dejal v več intervjujih, čeprav ga politika ne zanima, se zaveda svojih političnih pravic – hodi na referendume, protestira, izraža svoja mnenja. Tako tudi, precej direktno, v enem zadnjih precej odmevnih zapisov na Facebooku, tik po ameriških predsedniških volitvah. “Ko pogledamo okrog sebe, se zdi, kot da drsimo v zelo temačne čase, poleg tega pa umirajo še naših idoli, na primer Cohen. A Trump je le ena od posledic vsega, kar se kopiči že dalj časa, od tega, da smo zanemarjali kulturo in izobrazbeni sistem, do tega, da imamo ljudje preprosto določene nagibe – bojimo se smrti in konfliktov, želimo se povezovati v določene skupine, a ko te skupine trčijo ena ob drugo, ko se srečajo različne vrednote, je konflikt neizbežen.” V premnogih intervjujih je moral pojasnjevati stališča do izraelske politike in zato jih je tudi nam. “Prihajam iz države, kamor so pred vojno in preganjanjem pribežali ljudje, ki so imeli čisto drugačno vizijo po izgradnji države, čemur smo priča sedaj – mojo državo, Izrael, namreč politika hoče utemeljiti na rasizmu.

Ko se posloviva me Asaf, ki je sicer vegan, še enkrat izjemno preseneti s svojim dojemanjem sveta in razvitim političnim umom. “Priporočam ti knjigo “Species” izraelskega avtorja Yuvala Noaha Hararija. V njej se avtor namreč preizprašuje, ali nista morda diktatura po zgledu tretjega rajha in vegetarijanstvo, v temelju nekaj povsem podobnega. In res je tako, če pomisliš. Nekdo nam zapoveduje naj ne jemo živali. Zakaj? Kdo ima oziroma je imel takšno oblast, da je postavil to pravilo?

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.