Zaslišanje: Alt-J

Kakšno razliko lahko pomeni par mesecev! Sredi avgusta so Alt-J še igrali pred par sto ljudmi  na majhnem odru Frequency festivala v Sankt Pöltnu v Avstriji, danes pa so ponosni dobitniki prestižne britanske nagrade mercury in eno najbolj pogostih imen glasbenega tiska v vrhu končnih pregledov leta v vseh mogočih kategorijah. Za nas sta si čas vzela Joe (kitara in vokal) in Gwil (bas in kitara).

V duhu okoliščin se spodobi, da najprej izvemo, kje jih je vodila dosedanja festivalska pot.  Ker so bili precej selektivni, še niso preveč izmučeni in imajo v glavnem lepe spomine. Nemški Southside, Montreux jazz festival, festival v Franciji, nad vsemi so navdušeni. Se pa najde tudi kakšna bolj nenavadna izkušnja, kot nam pojasni Joe: »V ZDA smo nastopili na zabavi po zaključku glavnega dogajanja,  skupaj s Chairlift. Na začetku je vladalo čudno vzdušje, saj je bila dvorana še 20 minut pred začetkom praktično prazna. Porajati so se nam začele negativne misli, a potem se je prizorišče na hitro napolnilo, prišlo je veliko naše publike in večer je bil rešen«.

Hitro pohvalita svoje oboževalce, da se odlično odzivajo na njihove nastope ter da ni važno, kdaj in kje nastopajo, vedno jim zvesto sledijo. Da so celo malce obsesivni in ob tem priznata, da bi bila sama kot obiskovalca ob zgodnjih dogajanjih na odrih raje v šotoru kot na prizorišču. Sploh jima bolj ustreza večerni termin, četudi to pomeni igranje za manjšo publiko. Izpostavita pogosto prezrt faktor vzdušja, ki ga naredijo luči, s katerimi se lahko bistveno pripomore k stopnjevanju napetosti in prispeva k povsem drugačni povezavi med bendom in publiko. Strinjamo se, da dnevni in večerni koncerti sploh ne sodijo v isto kategorijo, kar Gwil podkrepi z nedavno izkušnjo: »Imeli smo priložnost pred kratkim gledat The Xx z roba odra, ko se je ravno počasi spuščala noč, sonce je zahajalo in obarvalo maso pod odrom v neverjeten odtenek oranžne. Res nepozabna izkušnja!«.

Fantje očitno v festivalih res uživajo, saj odgovor o najslabši izkušnji ne prileti takoj. Po premisleku je to vseeno pritisk in pomanjkanje časa, ki terja od njih hitro zamenjavo na odru, ki ob samostojnih nastopih ni potrebna, takrat vse skupaj poteka bolj sproščeno in dodelano. Posebej jima je v spominu ostal špil na Portugalskem, ko se je tonski tehnik bojeval z novo opremo in je vse skupaj že kazalo na katastrofo, a ko so začeli igrat, se je vse skupaj poklopilo in doživeli so enkraten odziv.

Mnogi izvajalci zatrjujejo, da ne berejo kritik, ker maj bi to ustvarjalo negativno energijo in moralo. No, Alt-J se s tem ne strinjajo. »Vedno smo bili zelo na trnih glede ocen. Sicer ustvarjamo res zase, a normalno je, da te zanima, kako tvoje delo vidijo drugi. Zato jih vedno beremo, to jemljemo kot pomoč, da smo lahko naslednjič boljši. Tako nekako kot športnik, ki si ogleda posnetek nastopa, da lahko razume svoje napake«.

Recenzije torej berejo, kaj pa je njihovo merilo uspeha? Prodaja albumov glede na trend padanja najbrž ne, torej obiskanost koncertov, prodaja spominskega materiala, kritike, kaj drugega? »Vsekakor so ocene albuma na prvem mestu, saj šele po njih sledi turneja. In potem na vsakem koncertu več ljudi pozna pesmi, napetost v publiki se stopnjuje« odgovarjata izmenjaje in nadaljujeta: »Sedaj nam je najpomembnejši odziv, ki ga dobimo, ko igramo v živo in povezava s publiko. Na Švedskem smo opazili skupino, ki je poslušala z zaprtimi očmi in prav videlo se jim je, da so prijateljsko skupaj uživajo v izkušnji. Tak trenutek ti da nekaj posebnega, da imaš tolikšen vpliv na nekoga, s tem lahko merimo uspeh«.

Od nastopanja v živo se preselimo v studio, torej k snemanju albuma. Brez dvoma lahko rečemo, da gre za skupino s posebnim in prepoznavnim zvokom. Pa so imeli od samega začetka v glavi sliko, kakšen naj bi bil končen izdelek? »Sploh ne«, začne Joe, »imeli smo zaupanje v producenta, zaupanje v naše pesmi. Sproščeno smo se lotili celega procesa, vedeli smo, da imamo v rokah nekaj dobrega. K vsakemu komadu smo pristopili na drugačen način. ‘Bloodflood’, recimo, je bil že povsem pripravljen in je kar sam od sebe padel skupaj. Po drugi strani pa smo ‘Taro’ postavili šele v studiu, od strukture do aranžmaja. Naredili smo ogromno sprememb tako v zvoku kot v načinu igranja. Kar zna biti včasih težava, ker nismo izobraženi glasbeniki, ne beremo not, bend smo naredili kot hobi prijateljev«, do konca razloži Gwil.

Ob takem ustvarjanju te lahko hitro zanese in potem obtičiš z izdelkom, ki ga ne znaš odigrati v živo. Joe meni, da se s tem ne smeš obremenjevati in omejevati, preprosto moraš slediti svojim idejam in se z vidikom nastopanja spopast, ko pride do tega. Kar so tudi storili in so z rezultatom zadovoljni. »Celoten naš nastop je odigran v živo, ničesar nimamo nasnetega«, zaključi Joe nekako ponosno.

Ker je proces nastajanja debitantskega izdelka sila dolgotrajno in zajema vrsto let kovanja materiala, ki ponavadi sila počasi privede do rojstva tako težko pričakovanega zvočnega otroka, mnogim na tej točki misli že bežijo k ustvarjanju nečesa novega. Tudi pri Alt-J ni drugače, čeprav so sredi promocije ‘An Awesome Wave’, ki se še ne bo tako hitro končala. »Kot kreativne osebe nas normalno že zanima nadaljevanje. Mika nas nadaljnje raziskovanje poti, kam nas bo naše ustvarjanje odpeljalo. S tem namenom smo skupaj začeli in ko si neprestano na cesti, ti ta žilica ne da miru. S tem se vsekakor ukvarjamo, a po drugi strani moramo miriti vse, ki nestrpno povprašujejo po drugi plošči. Nikamor ne bomo hiteli, s tem bi izgubili na zanimivosti, na vznemirjenju. Za prvo smo porabili mnoga leta, naslednja bo prišla, ko bomo pripravljeni«. In pravijo, da pripravljeni bodo lahko hitro, lahko pa tudi da ne. In da ne bodo poskušali na silo narediti nekega odmika, bo šlo pa gotovo za naravni napredek. Naj pa ne bomo presenečeni, če bodo čakanje skrajšali s kakšnim singlom ali EP-jem, to doba interneta zelo udobno omogoča in tudi založbe nimajo nič proti. A o tem bodo razmišljali, ko pridejo do te točke.

Vsak novinec se skoraj neizogibno sreča s primerjavami s kakšnim že uveljavljenim imenom. Navkljub temu, da so Alt-J precej samosvoji, so jim nalepili etiketo novih Radiohead. Jim to laska ali bolj straši, saj so to sila veliki čevlji, v katere naj bi stopili? »Izjemno nam laska«, izstrelita oba, »gre za skupino, ki je že dvajset let pomembna in še sedaj inovativna ter zato tudi zanimiva. Člane veže podobna vez, kot smo jo lahko videli pri The Beatles. Primerjave so zato izjemne, a ne vemo, kaj nas čaka v prihodnjih letih, lahko nas po dveh albumih čaka konec. V tem pogledu je najbolj strašljiva misel, da se od nas pričakuje podobna življenjska doba, o čemer pa ta trenutek sploh ne moremo razmišljati. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Ko si na turneji, je vsako tako razmišljanje odveč. Komajda se zavedamo, v kateri državi smo, kaj šele, da bi se ukvarjali s čem takim«.

Čeprav so Radiohead vplivali na vse člane benda, Gwil prizna, da jih je začel poslušat šele po albumu ‘In Rainbows’, nanj pa je poleg same glasbe naredil vtis tudi nov poslovni model, kjer je vsak poslušalec plačal toliko, kot se mu je zdelo vredno. » Za nas je to sanjsko, ker se odmika od običajnega obrazca pri sodelovanju z založbami, mi smo si na primer izborili, da se naš ovitek odpira kot origami, kar seveda stane več. Ker nam gre za umetniški vtis, smo pripravljeni s tem tudi izgubiti nekaj prihodka«. Ta pristop je še toliko bolj razumljiv, če vemo, da so trije od štirih članov študirali umetnost in jim je torej vizualni del tudi sila pomemben.

Ne spreminjajo pa se v glasbi samo poslovni modeli, ampak tudi načini, kako doseči poslušalce. Alt-J so tako podložili sceno v popularni TV seriji Weeds, kot tudi v novejši Suits.  Njim je vse to še precej tuje, še posebej, ker v Veliki Britaniji ni od tega nobenega posebnega  dohodka, plačuje se tako kot predvajanje na radiu. V ZDA pa se za take zadeve dogovarja o honorarju. Kar bo v prihodnosti postal zelo pomemben vir prihodka glasbenikov in predvsem avtorjev. V bistvu se to že pošteno dogaja, če pogledamo samo The Black Keys, ki sta na tem praktično zgradila kariero. Gwil pravi, da s tem nima problema, včasih so glasbenike obtoževali, da so se prodali, če so pesmi proti plačilu odstopili za filme ali reklame, z zanemarljivo prodajo same glasbe pa je to poleg koncertiranja zdaj pomembna veja zaslužka.  In da raje zaračunajo takim strankam, če to pomeni, da se s tem odpre možnost zastonjskega širjenja glasbe med poslušalce.

Tako kot sta The Black Keys v strahu pred revščino z veseljem pobirala čeke, tudi Joe in Gwil ne skrivata krute realnosti, s katero se spopada ogromno izvajalcev: »Po tem ko smo diplomirali in se preselili v Cambridge, smo bili dobro leto brezposelni, živeli smo od državne podpore, kar pomeni, da smo bili včasih dejansko lačni. Revščina je obupna in tega nočemo doživeti nikoli več. Najlažje je reči, da se je nekdo prodal, ob tem se pa pozablja, da gre v glasbeni industriji za posel, torej za služenje denarja. In več kot zaslužiš kot izvajalec, več jo moč imaš, da delaš kar hočeš. Sploh ni nujno, da to vpliva na tvoj umetniški proces, celo obratno, če se s svojim delom preživljaš, se temu lahko v celoti posvetiš, ni ti treba iskati dodatne službe, recimo na bencinski črpalki«.

Zaenkrat se ne bojimo, da bi se fantje res morali lotit kakšnih podobnih del, saj so se jim zvezde kar lepo postrojile. Upanje, da jih morda kdaj vidimo tudi pri nas, pa tli predvsem v dejstvu, ki smo ga izvedeli v neformalnem pogovoru po intervjuju, da je Gwil po babici slovenske krvi!

 

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.