Člani dolga leta neaktivne zasedbe Pink Floyd so potrdili datum izida njihovega zadnjega albuma. Ta je že petnajsti v vrsti in bo po svetu izšel 10. novembra, Slovenija pa je ena izmed le peščice držav, kjer bo plošča na voljo že tri dni prej. David Gilmour, kitarist, ki je pri bendu že od leta 1967, je ob tem povedal: “Precej sem prepričan, da ne bo nobenih nadaljnjih izdaj. To bo zadnja stvaritev z naše strani.” Tako je sicer pravil tudi po izidu njihovega zadnjega albuma “The Division Bell”, pa se je vendarle z bobnarjem Nickom Masonom in koproducentom Philom Manzanera vrnil v studio s hrepenečo željo po zaključku neke velike zgodbe kot je “Pink Floyd.
Po smrti klaviaturista Richarda Wrighta leta 2008 in odhodu Rogerja Watersa, idejnga vodje njihovega najbolj razvpitega albuma “The Wall”, so bili mnogi prepričanja, da po zadnjem izidu ne bomo imeli več možnosti slišati novega “pravega Floydovskega” izdelka. Waters naj bi albumom dal poseben pečat s svojimi “pink” klavirskimi prsti, ki močno zaznamujejo značilen zven prejšnjih zlatih Floydovih glasbenih stvaritev in njegovih konceptualnih zamisli.
Album pa je pravzaprav sestavljen prav iz večine Wrightovih posnetkov, ki sežejo tudi od leta 1969 pa do njegove smrti. David in Nick sta tako ustvarila album, katerega začetki sežejo v leto 1994, vendar vmes z delom prenehala, nato pa lani ponovno začela ustvarjati.
Zanimivo je tudi, da bo Richard akreditiran za prispevek k idejam za kar 12 pesmi iz prihajajočega albuma. Govorice močno nakazujejo, da so njegovi poslednji posnetki vključeni v album, zaradi česar zna ta biti močan in trden v svoji zamisli. V prvotno instrumentalen album so vključeni tudi glavni vokali Gilmourja “Louder Than Words”, ki je bila izdana kot pokušina pred izidom.
Po opisu sodelujočih izvajalcev bo pričakovana zvočna slika precej ambientalnega značaja z legendarno obarvanimi kitarami, bobnanjem počasnih ritmov, ki tvorijo neskončno reko melodij, in nežnimi zvoki, kar narekuje tudi ime albuma in njegova naslovnica.
Mnogi zvesti sledilci “Pink Floydizma” so se po svetu različno odzvali – nekateri v pozitivnem pričakovanju, nekateri pa tudi naveličano. Tisti, ki so v preteklosti navdušeno obračali vinilko “The Wall” ter “The Dark Side Of The Moon”, bodo morda v večini zanikali izdelek in trdno se držali načela: “Če ni Watersa, potem to ni to!” Drugi pa bodo zadovoljni tudi z danim, saj je album močan zaznamek v zgodovini gibanja Pink Floydov in zagotovo album, na katerega je vredno nestrpno čakati. Album bo morebiti poslušalca pustil nostalgično sedeti v fotelju in premišljevati z nasmeškom na obrazu, morebiti pa ga bo spodbudil k hitremu preletu čez stare pozabljene komade. Nenazadnje bo svet imel možnost uslišati “novi” zvok skupine, ki je osvojila generacije z njihovimi sporočili in s čutom za glasbo.
