Njegov glas je vsak božič polnil zvočnike z eno najlepših prazničnih pesmi vseh časov. In zato morda niti ni bilo bolj primernega časa, da se je z veliko simbolike v ozadju, kot smo se razpisali že pri celi vrsti velikanov, ki jih je za vedno ugrabilo leto 2016. Pri 53- letih se je tako poslovil tudi Georgios Kyriacos Panayiotou oziroma George Michael, britanska glasbena zvezda 80-ih let, pevec in tekstopisec, ikona LGBT pravic in velik borec za pravice delavcev. Štiri leta nazaj je začel obljubljati nov album, ki se ni nikoli uresničil. Kreativne pritiske je lajšal s predajanjem hedonizmu do konca.
Začelo se je leta 1982, ko je komad Young Girls (Go for it) Georga in Andrewa Ridgeleya, takrat pod imenom Wham!, izstrelil na britanske glasbene lestvice. Potem pa je šlo samo navzgor in sledili so nepozabni hiti, kot denimo Wake Me Up Before You Go-Go, Club Tropicana in I’m Your Man. A Michael je želel več kot le ciljno publiko Wham!-a, kar so bile najstnice – želel je ustvarjati glasbo za odraslo poslušalstvo in se zato leta 1987 podal na solo pot. Uspešno. Prvi album Faith je bil prodan v 25 milijonih izvodov, prav vsak naslednji pa je bil še bolj uspešen in je Michaela komal med velikane devetdesetih. Zapomnili si ga bomo po hitih kot so Fastlove, Spinning The Wheel, Jesus to A Child in As, fantastičnemu duetu z Mary J Blidge. Do takrat še niti nismo vedeli, da so njegove največje balade in žalostinke pravzaprav posvečene med drugim tudi fantom, katerih smrti je moral preboleti. Leta 1998 pa je bila njegova spolna identiteta na prav priskuten način razkrita potem, ko so ga med spolnim aktom ujeli na enem izmed stranišč na Beverly Hills v Kaliforniji.
Takrat so se zrušile domine. Breme slave je bilo očitno preveliko, Michael pa se je poleg težav z organi pregona skoraj da do konca življenja spopadal še z odvisnostjo od drog, prekomerno težo in depresijo, ki je morila njegovo kreativno pisanje. A ne do te mere, da ni utegnil biti kritično političen – s Shoot the Dog se je namreč lepo obregnil ob predsednika Busha. Ne do te mere, da ni utegnil biti kontroverzno svobodomiseln – tako s komadom in videom za Freak!. In niti ne, da ni utegnil iz svoje promiskuitetne afere potegniti najboljše tako zase kot tudi za LGBT skupnost – jasno sporočilo “Live and Let Live” je poslal z eno največkrat predvajanih pop skladb leta 1998, Outside. Njegov glas pa je med največje hite ujet tudi v zadnjih izjemno dobro prodajanih albumih največjih hitov –Twenty Five in Symphonica. Znan ni le kot eden izmed Billboardovih 40 najuspešnejših glasbenih izvajalcev, ampak tudi kot prejemnik številnih glasbenih nagrad, med katerimi izstopajo Brit, Ivor Novello in dva Grammyja.
Vse to – in še mnogo več od zapisanega v tem kratkem spominu – dela Georga večnega. In če nič drugega, bomo prav zagotovo še mnogo božičev spremljali z njegovim glasom.
