Richey James Edwards – in memoriam

17. februar 1995. Na parkirišču dvižnega mostu čez reko Severn, razvpite odskočne deske premnogih samomorilcev, je policija opazila zapuščeni Vauxhall Cavalier srebrne barve. Njegov lastnik Richey James Edwards, član kvarteta Manic Street Preachers, ki je nekaj let poprej z mešanico družbenega aktivizma in arhaičnega rokenrol glamurja kot strela z jasnega udaril na britansko glasbeno sceno in poskušal odpihniti plesno-psihadelične apolitične zvoke Madchestra, je bil pogrešan že od prvega februarja.

 

Manic Street Preachers so ena tistih glasbenih skupin, katerih bistvo je težko strniti zgolj v nekaj vrstic. Najsi jih dojemamo kot reakcijo na pasivnost ‘drugega poletja ljubezni’, stranski produkt britpopa, budnike klasičnega britanskega rock izročila ali znanilce novega vala punk provokacije, bo njihova podoba vedno pospremljena z odstopanji od predalčkanj, s katerimi nas neumorno pitajo glasbeni mediji. Tančica skrivnostnosti jih je spremljala že od samega začetka, ko so s svojim prvencem Generation Terrorists mejnike rokenrola Exile on Main Street in Appetite for Destruction združili z revolucionarnimi besedili The Clash in Public Enemy ter v istem hipu najavili vnaprej načrtovano samouničenje, ki bi odzvenelo v sozvočju z dokončno razgradnjo rock glasbe.

 

Kot avtor njihovega manifesta in glavni tekstopisec je Richey predstavljal najvidnejšega od številnih obrazov benda, čeprav v glasbenem smislu ni prispeval veliko. Nikoli namreč ni skrival dejstva, da je praktično brez kakršnegakoli glasbenega znanja in da ima kitaro oprtano bolj ali manj le za okras, saj se je opisano stanje povsem skladalo z njegovo nihilistično idejo o razgradnji in dokončnem uničenju rokenrola, v kateri mitizirana glasbena persona popolnoma prevlada nad vsebino. Richey se je zavedal moči propagandne provokacije in jo tudi s pridom izkoriščal. Verjetno najbolj znanemu incidentu, ko si je med intervjujem za glasbeno revijo NME kot odgovor nenehnemu zbadanju novinarja Stevea Lamacqa o avtentičnosti benda z britvico v roko vrezal ‘4 REAL’, so sledile številne medijske manipulacije in bizarne domislice, med katerimi izstopa ideja, da se njihov prvenec ovije v smirkov papir, da bo uničil vse ostale plošče v poslušalčevi zbirki. V ustvarjanju publicitete ni zaostajal niti basist Nicky Wire, ki je med nastopom na znamenitem festivalu Glastonbury, ponosu angleške glasbene tradicije, prešerno izjavil, da bi čez ta kup dreka morali zgraditi obvoznico.

 

Člani benda so se zavedali, da je v moderni dobi tudi intelektualizem le stvar predstave občinstvu. Svoje sporočilo so strnili pod krilatico ‘kultura, odtujenost, dolgčas in obup’, ki jo je spremljal intenziven občutek nujnosti, kot da bi vedeli, da ima načrtovani sistem kratek rok trajanja. Preveč velikih besed v vsakem verzu, preveč velikih idej v vsaki pesmi, pristop k slehernemu nastopu kot zadnjem – vse to so bili Manic Street Preachers v svoji naivno-subverzivni zgodnji fazi. Sinteza dolgočasnega rudarskega mesteca v južnem Walesu in mladostniškega vsrkavanja kupov knjig, plošč in videokaset je povzročila, da Richeyjeva in Nickyjeva besedila niso bila oblikovana kot kohezivna celota, temveč so nastala iz fragmentacije vplivov, v kateri so imeli izdelki pop kulture enako težo kot klasiki iz politične in literarne zgodovine, tako da se je pogosto zgodilo, da so se Karl Marx, Kate Moss, Yukio Mishima, The Clash, Albert Camus, Fidel Castro, Harold Pinter, Kevin Carter, Bret Easton Ellis, Madonna, Stephen Hawking, Slyvia Plath, Public Enemy, J.G. Ballard, Noam Chomsky in Traci Lords v takšni ali drugačni obliki znašli pod isto streho.

 

Richey je skozi celoten staž v bendu trpel za melanholično odtujenostjo, ki so jo dodatno stopnjevali problemi z alkoholom, depresijo in anoreksijo. Tudi njegovi vzorniki – Ian Curtis, polkovnik Kurtz iz filma Apocalypse now in Johnny iz Leighove mojstrovine Naked – so nadgrajevali slutnjo, da se mu stvari ne bodo izšle. Po zaključku zdravljenja na prestižni kliniki Priory je na dan odhoda na ameriško turnejo, na kateri bi predstavili ploščo The Holy Bible, pobegnil iz hotela in za seboj izbrisal vse sledi. Po burni medijski obravnavi in večletni neuspešni kriminalistični preiskavi so ga v novembru 2008 tudi uradno razglasili za domnevno mrtvega.

 

Manic Street Preachers so se po večmesečnih ugibanjih odločili nadaljevati skupno pot kot trio in dosegli neslutene uspehe ter se z edinstveno kombinacijo citiranja senčnih strani pop kulture in brezsramnega posnemanja legendarnih vzornikov zasidrali v samem vrhu britanske glasbene scene. A to je že druga zgodba. Tudi po dvajsetih letih od usodnega izginotja James Dean Bradfield, Nicky Wire in Sean Moore ob vsakem koraku skrbijo, da Richeyeve besede še vedno bose plešejo po razbitinah kristalnih kozarcev in z iztegnjenim sredincem vrtajo v anus zlagane morale. Richeyjeva zapuščina živi svoje življenje, zares in za vedno, v spomin in opomin, da smrti ni treba vedno enačiti s koncem


Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top