Nottinghamski trio London Grammar se je javnosti prvič predstavil konec lanskega leta z EP-jem “Metal in Dust” ter nemudoma požel pohvale glasbenih kritikov. Od tu je šla njihova glasbena pot le še navzgor – najprej sta jih k sodelovanju povabila Disclosure (za komad “Help Me Lose My Mind”), sledila je pogodba z Ministry of Sound in izdaja prvega singla “Waisting My Young Years” ter končno tudi prva studijska plata.
Na albumu “If You Wait” so London Grammar, katerih glasbo še najlažje opišemo kot, čeprav se to sliši nenavadno, križanca med skupinama the XX in Evanescence, v ospredje postavili njihov najmočnejši atribut, izjemni vokal pevke Hannah Reid (pri nekaterih pesmih bi ji lahko zavidali tudi na primer Sia in Florence Welch), v ozadju pa se stalno menjava prelivanje čisto nežnih klavirskih ritmov (na primer pri “Sights”) in minimalnega kitarskega basa (“Hey Now”, “Shyer”, “Strong”, “Flickers”) – le “Metal in Dust” nekoliko odstopa z malce hitrejšim tempom. Ko h glasu Hannah Reid dodamo še izjemno čustveno nabita besedila (“Waisting My Young Years” na primer govori o Hanninem nekdanjem razmerju), dobimo album, ki v bo v prihajajoče nekoliko hladnejše dni vnesel ravno pravšnjo mero topline.
Glasbeni kritiki (upravičeno) napovedujejo, da bi lahko plata “If You Wait” predstavljala resnega tekmeca za letošnjo nagrado mercury (mimogrede – seznam nominirancev bo objavljen 11. septembra).
