Šarmantna lepotica Anna Calvi, ki jo poznamo predvsem po močni rdeči šminki in glasu podobnemu PJ Harvey, nam predstavlja svoj drugi album, One Breath. Na njem je pevka zares razkrila svojo pravo femme fatale podobo, saj je album nekoliko trši in, lirično, tudi temačnejši – na njem se namreč prepletajo motivi naslade, neuslišane ljubezni, depresije in smrti.
Zato pozor vnaprej: album ni primeren za poslušanje, če imate strto srce – v Anninih pesmih namreč optimizma, ki bi vas gnal v iskanje novih ljubezni, (žal) ne boste našli!
Album sta že dodobra napovedala prva videa za komada “Eliza” in “Sing To Me”. In če je prvi komad precej podoben tistemu, kar smo bili od Anne Calvi poprej navajeni (predvsem mislimo na njena največja hita, “Jezebel” in “Black Out”), “Sing To Me” osupne z nekoliko bolj western pridihom – in čisto na mestu je primerjava s soundtracki filmov Quentina Tarantina! Potem so tu še nekateri komadi, na katerih bi Annin glas lahko morda primerjali tudi s Florence Welch in Karen O – izstopajo predvsem “Suddenly”, “Cry” in “Tristan” (slednji je morda celo največji potencial tega albuma), odlični pa sta tudi baladi “One Breath” in “Carry Me Over.
Škoda je edino, da je na albumu tudi nekaj kiksov, ki delujejo bolj kot mašila kot kaj drugega – “Piece By Piece” in “Love Of My Life” sta recimo tak primer.
Gre torej za več kot povprečen izdelek – Anna Calvi je s tem dokazala, da ni le muha enodnevnica in da od nje lahko pričakujemo še kar nekaj presenečenj tudi v prihodnosti.
Pa vendar se vidi, da gre šele za drugi samostojni izdelek in do popolnosti bo potrebnega še kar nekaj “piljenja”.
