Zdi se, da zadnja leta pop glasbo preplavlja (pre)veliko število izvajalcev, ki ustvarjajo prazna besedila, pri katerih ima človek včasih občutek, da se iste tri besede ponavljajo v neskončnost. Z glasbo, ki bi ji morda lahko rekli kar razmišljujoč pop, nekaj svežine v ta žanr zagotovo vnaša dvaindvajsetletna Frances. Zasanjane pesmi zaznamujeta njen nežen glas in igranje klavirja, umirjenost in izpovedna besedila pa sta tisti, ki iz pesmi naredita čudovite spremljevalke deževnega nedeljskega popoldneva, kot je današnji. Frances seveda piše predvsem o temah, ki jih najbolje pozna, o mladosti in njenih pritiskih ter občutku, da se svet vrti prehitro.
Svojo glasbeno kariero je Sophie Frances Cooke sicer sprva želela zgraditi kot violinistka. A ko jo je učiteljica poslala k filmskemu skladatelju, da ji da karierni nasvet, so se njeni načrti spremenili. Med drugim mu je namreč zaigrala lastno pop pesem in ga z njo ganila do solz, odšla pa z nasvetom, naj vsekakor ostane pri tovrstnem ustvarjanju.
Od takrat gre njena kariera le še navzgor, pogodbo je podpisala celo z menedžerji Sama Smitha. Kdo ve, morda se mu med glasbenimi zvezdami prav kmalu pridruži.
