G I R L je druga studijska plata multiaktivnega producenta in pevca Pharrella Williamsa, ki se je pravzaprav v že precej poznih letih (ne zgleda tako, vendar bo Pharrell dejansko letos dopolnil 41 let!), da mora pravzaprav tudi sam kdaj stopiti iz ospredje in gostovanje na komadih prepustiti drugim. V primeru albuma G I R L gre za glasbeno smetano, ki jo predstavljajo Kelly Osbourne, Justin Timberlake, Timbaland, Miley Cyrus, Daft Punk, JoJo, Alicia Keys, Tori Kelly ter Leah LaBelle.
A če ste mislili, da bo G I R L, vsaj glede na sedaj res že himno vseh optimistov, “Happy”, le album za ustvarjanje dobrih vibracij (na valovih funka) ter pozitivnega pogleda na svet, vam moramo sporočiti, da je vse to in še več. Zato moramo album predstaviti z več vidikov.
1. vidik: Za na žurko?
Če ste zaradi napovedi dueta z Daft Punk (“Gust Of Wind”) pričakovali zelo funk album, boste vsekakor navdušeni. Z albuma “puhti” dobra funk vibracija, ki jo vsake toliko preseka malo bolj senzualen r’n’b. Prehodi so izjemno ušesom prijazni, pravzaprav nas nikoli album ne vrže povsem iz tira, tako da v 46 minutah pozibavamo vsaj z glavo, če ne tudi z boki.
2. vidik: Ultraoptimizem
Nagnjeni k temu, da vas ljudje, ki na Facebook limajo motivacijske videe, spravljajo ob živce? Potem odložite album iz rok kar takoj. Na albumu se namreč vidi, da je Pharrell sledil zmagovalni formuli hita “Happy” – in tipični primer komada, ki lahko nadomesti dozo kofeina, nariše sonce ali pa utiša zoprne komentarje vašega šefa, ki se vam ves teden podijo po glavi, je duet z Justinom Timberlakeom (“Brand New”).
3. vidik: Seks poganja svet
Moški rap, r’n’b, hiphop ter, odmevno po Blurred Lines, tudi pop so prežeti z besedili in videi pri katerih se prepogosto promovira moški libido in podrejeno žensko vlogo. Pharrell se je z albumom G I R L lepo otresel očitkov, da tudi sam promovira tak pogled na svet, še več v svet je poslal močno sporočilnost o enakosti in enakopravnosti, s čimer je tudi popolnoma odstopil od besedil prvenca “In My Mind”. Močna sporočilnost se skriva v komadih kot so “Marylin Monroe”, “Gush”, “Lost Queen (s skritim komadom “Freq”)” in zaključnemu komadu “It Girl”.
Če povzamemo, lahko govorimo, da je Pharrell dosegel naša pričakovanja kar se tiče besedil in funka. Kot drzno in spoštovanja vredno potezo lahko označimo njegovo avanturo na področje feminizma in zavzemanja za opolnomočenje žensk. A še zmeraj je morda za najzahtevnejše plata prelahkotna ter na trenutke že celo, žal, klišejsko obarvana. Sicer pa kaj potem. Pharrell si je zmeraj želel napraviti zabaven album. In z G I R L je svoj cilj dosegel.
