Po slušalka(h): Röyksopp: The Inevitable End

“The Inevitable End” ali neizogiben konec norveškega elektronskega dueta.

Šok za vse privržence, jasno, a album mnogi kritiki označujejo kot njuno najboljšo stvaritev do zdaj. Pustimo sladko-kisli priokus na strani – Svein in Torbjørn definitivno končujeta svojo kariero v stilu, na samem vrhuncu svojih moči. Kot nakazuje že njuno ime (röyksopp v norveščini ponazarja gobo prašnico, ki ob pritisku sprosti svoja semena), sta svoj zadnji potisk kreativnosti sprostila tudi sama. Album kot zaključni v seriji odigra svojo vlogo več kot odlično in za to poskrbi z vzdrževanjem konstantnega electro-pop razpoloženja, medtem ko se občutki, ki jih vzbuja, in struktura posameznih skladb med seboj kar precej razlikujejo. Ravno prav dramatično in s primerno dozo akcije poveže prejšnje albume v koherentno pripovedko in vsemu skupaj doda ustrezen zaključek. “The Inevitable End” je dozorela, prizemljena plata, ki vsebuje in poudarja vse tisto, kar je bilo pri prejšnjih izdelkih spregledano ali mogoče ne dovolj izpostavljeno. Za zadnje dejanje je duo zbral vse tovariše in kolaborante iz preteklih sodelovanj, tako da so na albumu svoj pečat pustili tudi Robyn, Susanne Sundfør in Jamie McDermott.

Tematsko albuma ne bi mogli opredeliti kot najbolj subtilnega. Konec koncev gre za zvočno prezentacijo zaključka v mnogih oblikah. Za Röyksopp konec predstavlja neizbežne, drastične spremembe, a hkrati tudi potencial za vzbujanje raznovrstnih čustev pri njuni ciljni publiki. Bolj dobesedno: vse se vrti okrog življenja, človeškosti in umrljivosti. Nekoliko nejasna tema ponuja seveda malo morje interpretacij, vendar je v album vpletena dovolj kohezivno in to je tisto, kar dela album nekaj posebnega.

Pripovedno je album oblikovan z izjemno natančnostjo in tistim značilnim norveškim občutkom za malenkosti. V predigri se odpira s komadi “Skulls”, “Monument” in “Sordid Affair”, katerih rdeča nit je (rahlo tipično) elektro-pop brenčanje. “Skulls” se ponaša z mračnim, nebeškim in skoraj Daft Punk-ovskim danceom ter enakomerno posejanimi udarnimi takti. “Monument” je na trenutke lahko moteče predvidljiv, morda k temu svoje doprinese tudi vokal švedske Robyn. Za metaforično luč na koncu tunela, ki v kontekstu albuma naznanja konec predigre, poskrbi “Sordid Affair”. Hkrati je komad tudi popoln uvod v nadaljnje dogajanje, v skladbo, ki mogoče od vseh še najbolj izstopa in preseneča – “You Know I Have To Go” z gostom Jamiem McDermottom. Ravno v trenutku, ko album z nami spregovori v nejasnih ugankah in metamorfozah, postane Röyksopp prijetno sočuten in nam ponudi … himno smrtne postelje. Preudaren preobrat, ki se izraža v vokalih, pretiranih čustvih in splošni lirični vznesenosti. Nit nabitega skandi-psihotroničnega “Rong” se vleče do komada “Running To The Sea”, kjer je svoj rahločutni delež dodala tudi Susanne Sundrør. “Coup De Grace” je ceremonialna, skoraj kinematična žalostinka, ki do zdaj omenjenim komadom doda nekakšen malce bolj epski pridih. Album se zaključi s “Thank You”, tipično Röyksopp izbiro, ki bi, roko na srce, težko zazvenela neprimerno na kateremkoli albumu.

Album je skratka lahko zasvojljiv kot serija knjig o Harryju Potterju ali kot 6. sezona Sopranovih in melodramatičen kot sklepni del Les Misérables. Norvežana sta svoj elektro-pop format izdelala do potankosti in ga spreobrnila v neke vrste tradicijo. Ponovno prebujena strastna energija Bergeja in Brundtlanda je dokaz, da nam lahko ponudita še marsikaj.

A za zdaj – zbogom, Röyksopp, in hvala za vse ritme!

Gita Bončina


Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.