Vprašanje časa je le bilo, kdaj bo indie glasba posegla še nekoliko bolj v latino vode. Obrise tovrstnega eksperimentiranja so sicer nakazovali že Bombay Bicycle Club, a Nick Mulvey je s svojim debitantskim albumom dokazal, da je mešanje teh dveh žanrov dejansko lahko izjemno. Gre za izvajalca, ki ga je še leto nazaj poznala le peščica ljudi, danes pa pridno razprodaja manjše londonske klube. Vzrok povečane priljubljenosti? Verjetno prav nominacija za BBC-jev zvok leta 2014 (Sound of…2014), s katero si je priboril tudi malo več predvajanj na temu britanskem radiu.
Mulveyevo glasbo, ki jo sicer mirno lahko katergoriziramo kot indie-folk, je očitno izrazito odlikoval študij glasbe v Havani in pa večletno sodelovanje z jazz bendom Portico Quartet. Na albumu First Mind namreč Nick uspešno kombinira jazz in folk z nekakšno “Putomayo World Music” in občasno celo hip hopom. Zen glasba, ki bi jo morda nekateri napačno pripisali celo kakšnemu Jasonu Mrazu (ni toliko ukulel na albumu!) ali pa Jacku Johnsonu (lirično je Nick precej močnejši!).
Zakaj poslušati First Mind? Zaradi lirik, zaradi kitare, zaradi tega, ker vas bo povabil na Karibe, ker vas bo prisilil, da si odprete pivo, da prižgete cigaret, da tapkate z dlanjo po mizi, da pojete. Zaradi vsega tega. Ker se začne z močnima baladama Fever To The Form in April, ker boste pri Juramidam, najboljšem in najbolj energičnem komadu albuma, plesali kot nori, ker vas bo v Cucurucu Nick spomnil na otroštvo in ker je na Nitrous uporabil sample kultnega komada “You’re Not Alone” (v originalu Olive!). Ter še najpomembnejše – veliko čiste akustične kitare.
Velik kandidat za album leta.
