Jim O’Rourke je v obdobju poznih 90. letih prejšnjega in prvih letih novega tisočletja prepričljivo zavzel svoj prostor na glasbeni sceni s svojevrstno mešanico improvizacije, eksperimentalne glasbe, elektronike, rocka in indija. Že od samih začetkov njegovega ustvarjanja se je vedelo: če je bilo na plošči zapisano njegovo ime, smo lahko od dotičnega izdelka pričakovali zares kakovostno glasbo. Mogoče zanj niste še nikoli slišali? O’Rourke je vsestranski glasbenik, ki je produciral, mešal in igral na albumih skupin in izvajalcev kot so Smog, Faust, John Fahey, Sam Prekop, Sonic Youth (bil je tudi njihov član), Tony Conrad, Superchunk, Beth Orton … Spisek bi lahko šel praktično v nedogled. Jim je bil vpleten v produkcijo albumov, ki so se kasneje izkazali za vrhunce karier različnih avtorjev. S solo kariero je Jim začel leta 1997, ko je pod okriljem glasbene založbe Drag City izdal serijo njegovih najbolj pop obarvanih albumov, ki pa se med seboj kvalitativno precej razlikujejo. Bad Timing (1997) se na primer osredotoča na jeklen zvok kitar, The Visitor (2008) prežemajo težko opredeljujoče elektronsko akustične spremljave, nekateri albumi so zgolj instrumentalni … Kljub temu, da so bila O’Rourkova dela med seboj dokaj različna, si vsa delijo skupno rdečo nit. Vsak album sicer stoji zase s svojimi značilnostmi, ampak se še vedno občuti kot delček sestavljanke, ki predstavlja celoto Jimovih izdelkov.
Ko je O’Rourke prvič izpostavil svoj vokal na albumu Eureka (1999), je zvenel hreščeče kot živčno mečkanje škatle polne kosmičev, a prav to je predstavljalo njegovo edinstvenost. Čeprav je lahko na trenutke spominjal na tipa, ki ne zna peti, je iz svojih glasilk spravil tako kompleksne melodije, da so se še najbolj kritičnim ušesom hkrati zazdele povsem pravilne, kvalitetne in melodične. Vem, vse skupaj zveni brez smisla, a prav ta nesmisel je pri O’Rourku funkcioniral in ga obdal z auro posebnega in priljubljenega. S Simple Songs se je Jimov glas poglobil, postal bolj surov in skoraj “normalen”. Vokalno se na trenutke približa Cat Stevensu, čeprav (roko na srce) Jim ne bo nikoli premogel toliko nedolžnosti in sladkobnosti. Njegov zadnji album Simple Songs, ki je izšel maja letos, bi lahko po zvoku in vzdušju, ki ga ustvari, umestili v pozna 70. leta – zlahka nas zapelje v sanjarjenje o popoldanskemu ležernemu popivanju in pripovedovanju umazanih šal v družbi Van Dyke Parksa in Randyja Newmana. Teksti so prežeti s črnim humorjem in rahlo odljudnostjo, ki jih le na trenutke prekinejo kratki intervali topline in človeškosti. Album se odpre s komadom Friends With Benefits, ki se začne z besedami “Nice to see you once again, been a long time my friends/ Since you crossed my mind at all” in zdi se, da Jim z njimi naslavlja nas, poslušalce. V enem od intervjujev, v katerem je predstavljal nov album, je izjavil, da želi z besedili v nas sprožiti zmedenost in dilemo. Jim, definitivno ti je uspelo! V skladbi All Your Love nam na primer z refrenom sporoča “All your love/Will never change me”, vmes pa zmede z vrsticama “I’m so happy now/ And I blame you.” Dilema, zmedenost. Ni dvoma, da je bil Jim vedno izjemno bister in duhovit, a imam občutek, da je vodilna sila njegove glasbe in umetnosti vedno ležala v posebnem glasbenem aranžmaju. Na Simple Songs se lahko učimo umetnosti perfektnega nalaganja in prepletanja instrumentov ter nenavadnega dopolnjevanja napevov in harmonij. Skladbe v splošnem vodijo klaviature in kitare, svojo mero odličnosti pa dajejo zvoku tudi mandoline, rogi in piščali.
Simple Songs kljub enostavnemu naslovu skriva čudovite in kompleksne instrumentalne vključke. Dober primer je komad Half Life Crisis, ki nepričakovano vpleta elemente violine v drugače popolnoma električno-kitarsko postavitev. Zdi se, da je Jimu nadvse pomembno, da doseže ravno pravo ravnotežje med glasbili in vokali; nikoli namreč ne zasledimo preveč nečesa, hkrati pa nikoli ne manjka ničesar pomembnega. Dinamika vsake skladbe je ravno pravšnja in nikoli pretirano zasičena. Jim vsakemu inštrumentu dodeli svoj kontekst in aranžma, ki ga še bolj poudari in izboljša. Simple Songs bi lahko opisali kot izjemno prefinjen album v smislu produkcije, aranžmaja, izbire vokalov in instrumentov. Vse je dodelano do potankosti. Vseeno pa se nisem mogla znebiti občutka, da O’Rourka pri ustvarjanju za ta album ni vodila želja po napredku, temveč bolj uživanje na lovorikah. Zdi se, da je zadovoljen s tem, kar je že dosegel in želi na glasbenem področju ta občutek zaenkrat le vzdrževati. Trenutno se namreč posveča tudi umetnosti in filmu ter svojim nenavadnim obsesijam, ki jih (zaenkrat) ne izda. Mi se lahko zadovoljimo s tem, da nam vsake toliko časa postreže z albumom kot je Simple Songs. Prepričana sem, da bo album zvenel prekleto dobro še nadaljnjih 15 let.
Datum izida: 19. maj 2015 pri založbi Drag City
